Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- del
Obup polha Drnjohca
Juniperja je sredi sladkih škratjih sanj prebudilo butanje po hrastovih vratih. Prižgal je svetilko in čez spalno srajco oblekel dolgo suknjo. Tik preden je odprl vrata, se je spomnil, da ima na glavi spalno čepico s cofkom. Hitro jo je odvrgel v kot za vrata.
»Tukaj jo imaš, to, svojo zoprno, nesramno, divjaško, zagamano miš,« je brez pozdrava in uvoda planilo iz Drnjohca takoj, ko je škrat odprl vrata.
Drnjohec si ni bil čisto nič podoben. Dlake so mu sršele na vse strani kot ježu bodice, rep mu je divjal sem in tja, gledal pa je kot huda ura. S prednjima tačkama je za rep držal miško Brie, ki se je zaman zvijala, da bi se rešila polhovega prijema.
»Čisto lepo sem se vedla, tako kot si mi naročil, prisežem,« je cvilila. »Potem pa sva srečala nekega drugega škrata in tegale čudaškega polha je na lepem nekaj obsedlo.«
»Noter!« ji je ukazal Juniper. »In da mi ne pisneš!«
Polh je izpustil miškin rep in ta je, kot bi jo izstrelili iz topa, švignila v duplino in se zarila v svojo blazino.
Škrat je zaprl vrata in se sesedel na prag.
»Zdaj se pa pomiri, Drnjohec, in mi povej, kaj se je zgodilo.«
»Začelo se je z jezikanjem. Pa to sem še prenesel. Potem je hotela videti, kje živim. Vse je pretaknila in razmetala. Končno sem jo le prepričal, da greva na nočni sprehod po gozdu. Kogar koli sva srečala, se je norčevala in bila žaljiva. Ježu Pikcu je na primer rekla, da je po mrhovini zaudarjajoča blazina za bucike. Miril sem jo in ji obljubljal vse mogoče, samo da bi bila tiho.«
Škrat je bil vedno bolj jezen na Brie, bal pa se je, da najhujšega polh še ni povedal.
»Njeno razsajanje je priklicalo škrata Mrka. Ko se je prikazal, sem jo posvaril, da je zelo hudoben in naj ga ne izziva. Kajpak me ni ubogala. Zabrusila mu je, da ste škrati smešne nerode, podobne vrtnim palčkom, in da bi mi oporekala, mu je za nameček rekla, da se ji zdi prisrčno DOBER.«
»Tristo pikajočih komarjev, samo tega ne!« se je za glavo prijel Juniper. »Za hudobnega škrata je to najhujša zmerljivka. In kaj je bilo potem?«
»Mrku so se oči zabliskale in krempljaste roke je stegnil proti miši. Po mojem bi jo raztrančiral, če je ne bi v zadnjem trenutku za rep potegnil stran. In potem sem jo vlekel za sabo in tekel, kolikor sem mogel hitro. Do sem se nisem ustavil. Mrk je za menoj kričal kletve in veš, da se vedno uresničijo. Joj, joj, še pred zimo bom pod rušo!« je zatarnal polh.
»Bolje, da to noč ne hodiš domov. Pri meni ostaneš,« je po kratkem preudarku pomirjujoče rekel Juniper. »Zarana poiščem Mrka in vse uredim. Ni se hotel učiti škratjih skrivnosti in zato ne ve, da je njegove kletve otročje lahko izničiti.«
V duplini je škrat je Drnjohcu skuhal čaj za pomirjanje.
»No, Juniper, pa bom le spala za novo pregrado s spominčicami!« je z ležišča nespametno bleknila miška.
»Ne, pa ne boš. Spala boš na skrinji, svojo posteljo pa boš odstopila gostu, ki po tvoji krivdi ne more domov.«
Brie je vedela, da ga je polomila. Brez ugovarjanja se je zamotala v odejo na skrinji, da ni bilo videti niti njenega smrčka.
To noč ni upala razgrajati, a škrat vseeno ni imel mirnega in trdnega spanca. Kar naprej so ga zbujali Drnjohčevi prestrašeni kriki. Polha so mučile moraste sanje, da ga po gozdu lovi hudobni škrat Mrk.
