Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Pismo škratu Molju in spominek
Škrat Juniper je na mizo zložil pisalni pribor. Pero je pomočil v črnilnik in začel pisati.
»Kaj delaš?« ga je vprašala Brie, ki ga je z velikimi očmi opazovala čez mizo.
»Pismo škratu Molju pišem,« je odgovoril Juniper, ne da bi dvignil pogled s papirja. »Ne moti me, saj bom hitro končal in potem ti bom vse prebral. Prav?«
»Prav!« se je Brie strinjala. »Saj gre konec koncev zame in zato je bolje, da je pismo brez napak. Lahko bi na primer napisal, naj me ubije namesto skrije ali kaj takega. In ne pozabi napisati, naj mi po dolgi poti takoj ponudi malico!«
»Seveda, tega nikakor ne bom pozabil,« se je posmehnil škrat Juniper.
Pisal je in pisal, še na hrbtno stran papirja je dodal nekaj stavkov. Končno je le odložil pisalo.
»Poslušaj!« je rekel miški, ki je zastrigla z uheljci in ga gledata naravnost v ustnice.
Dragi brat, škrat Molj!
S sovo Alfabeto pošiljam k tebi hišno miško Brie. Lepo te prosim, da jo sprejmeš v svoje varstvo in ji pomagaš poiskati primerno novo domovanje v mestu. Naj bo toplo, udobno in dobro oskrbovano s hrano, saj je razvajena in kar naprej lačna. Precej jezikava in nesramna zna biti, a ji ne zameri, saj s tem ne misli nič slabega. Taka pač je in ti, ki si dober in učen škrat, boš to gotovo bolje razumel kot jaz, ki imam opraviti zgolj s preprostimi in prijaznimi gozdnimi živalmi.
Ko bo prišla k tebi, bo za njo dolga, pretresljiva in naporna pot, zato bo gotovo lačna, utrujena in zbegana. Prosim, postrezi ji z obilno malico in ji daj mehak prostorček za počitek.
V upanju, da boš ustregel mojim prošnjam, te lepo pozdravljam in se veselim najinega srečanja, kadar bo do njega pač prišlo.
Tvoj gozdni brat, škrat Juniper
Miška je molče še kar strmela v škratove ustnice in v očeh so se ji nabirale solze.
»Dobro si napisal,« je rekla s tresočim glasom in si otrla solze.
Tudi Juniperju je šlo na jok, a se je premagal.
»Rad bi ti dal kaj za spomin na najino srečanje,« je rekel, »a nimam ničesar res vrednega.«
»Kaj pa tista skrinjica?« je s tačico pokazala Brie na škratovo najvišjo polico.
»Veš, to je edina stvar, ki ti je ne morem dati. Skrivnosti v njej bi bile zate nevarne.«
»Izgovori! Samo skop si,« mu je očitala miška.
»Skromen sem, skop pa že ne,« ji je oporekal Juniper. »Spomnil sem se! Lahko ti podarim piščalko. Jaz nanjo ne znam kaj prida igrati, ti pa lahko poskusiš.«
Škrat je začel brkljati po policah in zabojih. Nazadnje je piščal našel v predalniku med nogavicami. Bila je lepo rezljana in poslikana.
Miška je pihnila vanjo tako močno, da je škrat kar poskočil.
»No, vsaj za nekaj je dobra. Za strašenje. Mogoče bom z njo ustrahovala kakšno mačko,« je rekla miška in zdolgočaseno dodala, »hvala.«
Škrat je obupano zavzdihnil.
»Piščal je prav imenitna,« je nadaljevala Brie, ko je videla njegovo razočaranje. »Če bom z njo pregnala mačko, je življenjskega pomena.«
Potem sta molče obsedela za mizo in čakala sovo Alfabeto.
