Drobne pesmi predstavljajo zbirko najnovejših pesmi Bine Štampe Žmavc. Pesnica, pisateljica, dramatičarka, režiserka in prevajalka se je v zavest slovenskih ljubiteljev poezije globoko zasidrala že leta 1999 s svojo prvo, sonetistično zbirko Pesek v pesem (je prva slovenska avtorica pesniške zbirke, sestavljene izključno iz sonetov), posebej bogato in zvrstno raznoliko pa je njeno ustvarjanje za otroke in mladino, ki se mu posveča še dlje ter sega od poezije in proze do dramatike. Nesporno kakovost njenega vsestranskega ustvarjanja potrjuje vrsta nagrad, na tem mestu naj omenimo le dve desetnici, večernico in zlatnik poezije (2018), nagrado, namenjeno pesniku, pesnici, »ki je s svojim življenjskim opusom neizbrisljivo vplivala na žlahtnost slovenske poezije, jezika in kulture«.
Vsekakor je prav žlahtnost tista, ki nas, bralce, vedno znova vrača v naročje verzov Bine Štampe Žmavc, in čeprav je pričujoča zbirka v prvi vrsti namenjena mlajši publiki, bodo pesmi zaradi tako imenovane naslovniške odprtosti z enako močjo – ali pa še intenzivneje – nagovorile odrasle. Pesmi Včasih in Pesmica desetnica namreč s svojim zvenom nagovarjata bralce vseh starosti enako, a uho odraslega bo v likih potovke in desetnice zaznalo še vrsto pomenov, ki segajo do ljudskega izročila.
Stalen in nespregledljiv pesničin navdih predstavlja narava. Drobne pesmi bodo bralca popeljale skozi vse letne čase, posamezni verzi bodo priklicali podobe svetlih juter, pa tudi megličastih juter jeseni, žareče jesenske popoldneve ter v vesolje in sanje zazrte noči. Polnozvočje verzov v mirnem in preudarnem ritmu bralca senzibilizira, odpira mu oči za svetost narave, ki nas obkroža, ter njegove globine nagovarja k pristnemu sozvenu z vesoljem – da bo čim manjkrat del sveta, ki brezbrižno mimo gre, pa najsi gre za sobivanje z naravo v bežnem trenutku zaustavljene impresije, cveta v cvetu, utrinka v vesolju, ali za pogled na sočloveka. Najbolj pretresljiva pesem v zbirki, Otroci pod temno zvezdo, je posvečena otrokom holokavsta. Pesnica nastopi skorajda kot pričevalka, s silovitimi verzi in mojstrskimi verznimi prestopi izpoveduje globoko osebno prizadetost, ki daleč presega okvir današnjega zgodovinskega trenutka in sega do kolektivne travme, ki še traja. V tihih večerih morda zdaj so plamen / v zarji krvi, jokajoč kamen / angela, ki nad grobom bedi, / šepetaje neslišno z nebom na samem.
Svet verzov Bine Štampe Žmavc spremljajo ilustracije Andreje Peklar. Mednarodno priznana in večkrat nagrajena akademska slikarka z njimi pesmim sicer podarja podobe, a z njihovo prefinjenostjo bralcu hkrati odpira prostor za domišljijski polet. Včasih upodobi motivni drobec zgodbe – na primer pri pesmi Otroci pod temno zvezdo v temo vozeči vlak – ter s premišljeno upodobitvijo motiva razširi verzno sporočilnost in jo zasidra globlje v bralčevo zavest, popolno zlitje pa verzi in podobe doživijo ob impresijah narave in vesolja, ko pesničine besede poletijo na krilih subtilnih ilustratorkinih podob.
Ko je pred dobrim letom dni svet zastal in je v našem hektičnem bivanju na povsem nov način zazvenela tišina, v mestih in v naravi, se je nenadoma glasneje zaslišalo tudi poezijo. Gotovo zato, ker seže daleč tja onkraj, / kjer zmanjka besed. Naj verzi Bine Štampe Žmavc zvenijo tudi v vaših trenutkih podarjene tišine in miru, kajti: Nič ni v času za zmeraj, / v tihih planjah sledi, / čas je darilo od včeraj / v minljivi večnosti dni.
Napisala: Katja Klopčič Lavrenčič