Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Požiranje solz
Škrat Juniper je na klopci spečo miško nežno pokril z odejo, sam pa je bil buden kot čuk.
Še malo in spet bo sam. Vsak dan bo imel veliko dobrih škratjih opravil, v duplini pa se bo, kadar se mu bo zahotelo, lahko pogovarjal sam s seboj.
‘Spet bom mirno spal, spet bom skrbel samo zase … Srečen bom, juhuhu!’ je premleval v mislih. ‘Ampak tudi dolgčas mi bo spet.’
Zaslišal je uhuuu, potem prhutanje velikih kril in nazadnje je zagledal sovo Alfabeto, ki se je v strmem loku spuščala na njegovo trato.
Narahlo je pobožal miškino glavo in se tako poslovil, ne da bi vedela ona, ne da bi vedel kdo drug, da mu je hudo, ker odhaja.
Ko je sova pristala, so njena krila naredila tak vetrc, da je vzvalovila odejica, s katero je bila pokrita Brie. Prebudila se je in se zdrznila. Sova se ji je naenkrat zazdela še večja ter z velikimi očmi in ostrimi kremplji na nogah še strašnejša. Nehote je skočila za škratov hrbet.
»Prav je, uuuhu, da se me bojiš,« se je oglasila Alfabeta. »Tako boš med potovanjem vsaj mirna. Dolga pot naju čaka in najmanj si želim, da bi mi kdo ves čas blebetal kozlarije in se motovilil.«
»Prinesel bom košarico in ti jo navezal na nogo, Alfabeta,« je rekel Juniper.
»Ni je treba privezovati, uhuuu. Imam močnejše noge kot Frflja in ko s kremplji kaj zgrabim, ne izpustim. Uuuhuuu!«
Miški je šel ledeni srh po kosteh, predvsem ob besedi ZGRABIM. Stisnila se je k škratovim nogam, da se je ta spotaknil obnjo, ko je hotel stopiti po košarico, ter telebnil po travi in Brie pokopal pod seboj.
»Oprosti!« sta rekla v en glas, ko sta se kobacala na noge in tačke.
Nenadoma sta spoznala, da bi se lahko prav lepo imela in razumela. Sčasoma bi se privadila eden na drugega in postala prava prijatelja.
»Halo, uhuuu, se lahko malo podvizamo!« je njune misli prekinila sova.
Ko je miška lezla v košaro, je še posebej glasno zauhala: »Ena napačna beseda in lahko se posloviš od tega sveta. Z mano ni šale!«
Škratu pa je Alfabeta pomežiknila in mu skrivaj zašepetala: »Obljubila sem ti, da ji ne bom skrivila mišje dlake, in besedo bom držala. Prav nič pa ne škodi, če se me malo boji.«
Miška je drgetala od strahu in milo gledala škrata.
»Kaj naj ti rečem, Brie,« je skomignil z rameni Juniper. »Življenje držiš v svojih tačkah. Lepo in spoštljivo se obnašaj pa bo vse dobro.«
»Mhm,« je nebogljeno prikimala miška.
»Zdaj pa na pot!« je oznanila Alfabeta.
»Adijo, škrat Juniper!« se je s hripavim glasom poslovila miška. »In hvala za vse.«
»Adijo, Brie in srečno pot!« ji je zaželel škrat. »Pa dobro se imej!«
Sova je s kremplji zgrabila ročaj košare in zaprhutala.
»Ti tudi! Zdaj boš imel spet mir in vse gobe boš lahko pojedel sam.«
»Ja. Tebe pa ne bo nihče več sekiral in spet boš jedla gorgonzolo in čokolado namesto moje ogabne hrane.«
Sova je spustila košarico.
»Se bosta do jutra takole poslavljala? Naj pridem jutri, ko se imata še toliko za zmeniti?«
»Ne, kar poletiva,« je rekla miška, ki ji je šlo na jok in ni hotela, da škrat to vidi.
Sova je ihtavo zgrabila košarico, zaprhutala in vzletela tako naglo, da se je košarica pošteno zagugala.
Škrat je gledal za sovo Alfabeto in mahal, mahal, tudi še potem, ko je ni več videl. Obrisal si je solzo in se sesedel na klopco. Za družbo in tolažbo si je prižgal fajfico. Spustil je komaj dva kolobarčka dima, ko je nad seboj zaslišal: »Juniper, piščalko sem pozabila!«
»Saj ne morem verjeti, da sem priletela nazaj zaradi take otročarije,« je nergala Alfabeta. »Daj ji že to presneto piščal, da se neha cmeriti. Cmeranja ne prenašam! Zaprmej, da ne!«
Škrat Juniper je poiskal piščalko in jo podal miški v košarico.
»Saj veš, zaradi mačk jo potrebujem. Drugače je itak zanič,« je pripomnila Brie.
Škrat pa je videl solze v njenih očeh in je vedel, da so mačke izgovor in da o piščalki miška ne misli nič slabega, da jo potrebuje za spomin nanj.
Brie je seveda tudi opazila, da so Gabrove oči rdeče obrobljene od joka, rekla pa ni nič.
Sova je brez napovedi poletela. Strmo in hitro. S pozibavajočo košarico je kot blisk izginila za hrastovo krošnjo.
