Damjana Kenda Hussu: Hrast za dva

0
67

Dragi bralci Ventilatorja besed,

podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.

Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.

Gremo naravnost med črke in v gozd!

Damjana Kenda Hussu

Foto: Peter Uhan

  1. poglavje

Dobri stari mir in nova pesem

 

Škrat Juniper dolgo ni mogel zatisniti očesa, čeprav je bilo v hrastovi duplini končno spet vse tiho, da bi lahko slišal miško. Ravno to, da miške ni slišal, mu ni dalo spati. Mučile so ga skrbi, če je srečno dopotovala v mesto in če se bo tam dobro znašla.

Ko je le utonil v sen, je tako trdno spal, da so ga zbudile šele ptice, ko so že prav živahno letale po gozdu. Škratu je bilo popolnoma vseeno, da je prespal svojo rano uro, in nič se mu ni mudilo. Kar obiral se je in obiral. Nobenega pametnega dela se ni mogel lotiti.

Po skromnem zajtrku je sklenil, da gre pohajkovat po gozdu. Odprl je vrata in se zagledal v nebo, da bi videl, kakšno vreme se obeta. Ker ni gledal pod noge, je stopil v košarico, ki jo je bila pred hrastov prag odložila sova Alfabeta ob vrnitvi iz mesta. Telebnil je v travo.

Ko si je košarico, kot nekakšno nerodno pleteno obuvalo, snemal z noge je v njej našel zvitek papirja. Juniper ga je neučakano razvil in začel brati:

 

Dragi škratji brat Juniper!

Sporočam ti, da je šmentana miš z Alfabeto na mojo nesrečo srečno prispela v mestno knjižnico. Pravim, na nesrečo, kajti želel bi si, da je ne bi nikoli prineslo k meni. Ljubi škratji brat, kako si zdržal ob tej mali pošasti več dni in noči!? S prijateljico miško Tintico sva je imela že po petih minutah vrh glave.

Ne bom te obremenjeval s podrobnostmi, le to ti rečem, da je v knjižnici z njenim prihodom nastal pravi sodni dan. Verjetno bom po tem mišjem viharju kar nekaj tednov urejal svojo zbirko knjig in zapiskov. Da ne omenjam, kaj vse je požrla; med drugim tudi radirko, ker je mislila, da je sir. Kaj ji res nisi dal nič jesti? S Tintico sva jo komaj nasitila in v najini shrambi je komaj kaj ostalo. Še dobro, da je tukaj blizu velika trgovina s hrano. Jutri bo miška Tintica požrešnico odpeljala kar tja; naj se nagloda do sitega in zaradi mene lahko tudi poči. Drugače ne odobravam kraj po trgovinah, a ne vidim drugega izhoda. S Tintico v cvetličnih lončkih na strehi knjižnice ne pridelava dovolj, da bi lahko gostila tako nenasitno žival, ki je zapovrh še izbirčna.

Sova Alfabeta je nestrpna, čim prej hoče nazaj v gozd, zato moram končati.

Vsekakor bom tvoji mišji zverini čim prej našel primerno domovanje, samo da se je znebim. Drži pesti!

Pozdravlja te knjižni škrat Molj.

 

Juniper se je ob branju nehote polglasno smejal. Kar predstavljal si je, kaj vse je v knjižnici uganjala miška Brie. Če se tudi Molju zdi tako huda nadloga, potem sam ni bil krivičen do nje in je torej lahko samo srečen, da je odšla. Postal je boljše volje, vse je spet imelo svoj smisel in čas se mu je ponovno zazdel dragocen. Škoda dneva za prazno klatenje po gozdu, ko lahko naredi kaj koristnega. Oprtal si je koš in odšel nabirat zdravilna zelišča in rože. Pozimi bo potreboval veliko čajev, sirupov in mazil. Ko pritisne mraz, vedno kdo kašlja, smrka in kiha, vedno koga kuha vročina ali pa ga bolijo kosti.

Med nabiranjem zelišč si je veselo požvižgaval in mrmraje prepeval najljubšo pesem o nerodnem škratu … Na lepem pa je dobil navdih za nov napev.

 

Juniper je dober škrat,

gozd varuje kot zaklad,

kot da je vsak listek zlat,

rosa biser sredi trat.

Vse živali ima rad,

k njim gre včasih vasovat

in mladičke pestovat.

Naj bo zima al’ pomlad,

Juniper je dober škrat.

 

Med tihim prepevanjem je žarel od zadovoljstva, ko pa je v domači duplini pesem zapel na ves glas, je od navdušenja sam sebi celo zaploskal.

‘Prav zanima me, kaj bi rekla miška Brie na to, ha!’ je nehote pomislil.

Prej je v ritmu pesmi poskakoval, zdaj pa se je kot kup nesreče sesedel na stol pri mizi. Miza je bila pogrnjena z novim prtom. Pajki Tkalci so mu sklekljali še lepšega od tistega, ki ga je zažgala Brie.

Spomnil se je tiste noči in zdaj ni bil več jezen. Vse skupaj se mu je zazdelo smešno in zabavno. Prešinilo ga je, da se pravzaprav sploh ne zna zabavati. Ni čudno, da se je miški zdel dolgočasen in zajedljiv.

»Ah, ti, miš! Še vedno mi tačkaš po glavi,« je zavzdihnil. »Upam, da se vsaj ti zabavaš. Eh, ja! Jaz pa se spet pogovarjam sam s seboj. Navsezadnje to niti ni tako slabo. Vsaj vem, da se pogovarjam z dobrim škratom. Ha ha!«

 

 

  1. poglavje