Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Piskanje hrastove krošnje
Minevali so dnevi … Gozdna tla so bila na debelo postlana z odpadlim listjem. Pod vsako stopinjo in skokom je šumelo. Gozd je bil kot orkester: ptičje petje, žolnino trkanje na drevesno deblo, lomastenje medveda skozi goščo, topotanje srnjadi … In nekaj, kar je vznemirilo Juniperjevo uho, da je kot okamenel obstal na pragu. Najprej je mislil, da si zvok le domišlja. Toda ne, nekdo je zares piskal in prepoznal je melodijo pesmi Nerodni gozdni škrat.
S tatinsko tihimi koraki se je za zvokom podal okoli hrasta in spoznal, da prihaja iz krošnje.
»Halo! Kdo je na mojem hrastu?« je zaklical z odločnim glasom, čeprav je bil kar precej prestrašen.
Kdor si je upal brez povabila v zavetje njegovega domovanja, je moral biti pogumen in zatorej gotovo močnejši od njega.
»To sem jaaaz veliiika pošaaast!« je zaslišal nizek glas, ki je zvenel kot odmev.
Potem pa se je zaslišalo drobno hahljanje in na hrastovi veji tik nad Juniperjem se je prikazala miška Brie.
»Presenečenje!« je veselo zaklicala in švignila na tla. »Prišla sem te pogledat. Lepo od mene, kajne?«
»Krasno!« je brez navdušenja rekel škrat, ki ni vedel, ali naj se razveseli ali razjoče.
»No, lep sprejem!« se je namrdnila Brie. »Namesto, da bi mi pogrnil rdečo preprogo, se zmrduješ. Mi je že žal, da sem spet pretrpela let s tečno Alfabeto in te prišla obiskat. Hotela sem te presenetiti, ti pa takole!«
»Nisem ravno ljubitelj presenečenj.«
»Kar pripravi se nanje!« mu je v objem planila miška, škrat pa se je le nerodno prestopical, ker ni hotel pokazati, da jo je vesel. »Ne boš verjel, pri Molju in Tintici sem se marsičesa naučila. Gladko znam reči ENCIKLOPEDIJA in prebrala sem skladovnico knjig.«
»Torej ti je v družbi Molja in Tintice zelo všeč. Kdaj odideš nazaj?« je vprašal Juniper.
»Se mi nič ne mudi.«
»Rekla si, da si me prišla samo pogledat. No, videla si me …« je Juniper kuhal škratjo mulo.
»Prišla sem na daljši obisk. Zelooo dolg obisk,« se je skrivnostno zahahljala Brie. »Odločila sem se, da se bom za nedoločen čas naselila tukaj.«
»O, ne, ne!« se je uprl škrat. »Hiška je do zadnjega kota natlačena z zalogami za zimo. Ni prostora še za enega stanovalca.«
»Ha! Misliš, da se nameravam spet drenjati s teboj v duplini? Dragi moj, nameravam si urediti lasten gozdni dom.«
»Si boš skopala mišji rov?« jo je previdno vprašal Juniper.
»Si zmešan?!« ga je zavrnila Brie. »Da bom v temi in da me zalije voda ob vsakem dežju! O, ne, ne. Stanovanje si bom uredila zgoraj na hrastu.«
»Si boš na veji spletla gnezdo kot ptič?« se je zasmejal škrat.
»Oh, ti! Gnezdo nima strehe. Vselila se bom v duplino nad tvojim domom, ki sem jo že poleti odkrila po naključju. No, mi boš prepovedal, da si uredim v njej svoj dom?«
»Seveda ti lahko prepovem! Hrast je moj in vsi to spoštujejo,« je vzneseno govoril Juniper, a vseeno omilil ton. »A če nimaš drugam, naj ti bo. Le to me zanima, zakaj rineš nazaj v gozd. Kaj hudega pa ti je bilo v mestu?«
»Tam je en sam veeelik dolgčas. Ko miška prepotuje toliko, kot sem jaz, postane svetovljanka in v takem okolju preveč izstopa, če me razumeš?«
»Ali pa preveč nesramno nastopa,« jo je postrani pogledal škrat.
»Če boš nesramen, ti bom stopila na kurje oko, ki ga imaš na mezincu leve noge in vem, da te boli,« mu je zagrozila miška.
»Na, se je že začelo!« ji je zabrusil škrat.
»Oprosti, zaneslo me je. Nočem prepiranja. Samo podražila sem te, ti pa ne razumeš nobenega humorja,« je zavzdihnila Brie. »Kaj ne bi mogla biti prijatelja?«
»Čakaj, čakaj! Nekoč sem to predlagal jaz, pa si me nadrla.«
»Nekoč! Nekoč je bilo nekoč, zdaj je pa zdaj.«
»Čez pet minut bo pa čez pet minut. Pri tebi se nikoli ne ve. Sploh veš, kaj pomeni biti prijatelj?«
»Kaj je pravo prijateljstvo spoznaš, ko te v mestu obdajajo sami tekmeci in sovražniki,« je otožno rekla miška. »Ti imaš v gozdu le prijatelje, ki te spoštujejo in med seboj si pomagate. Sploh ne veš, kako lepo ti je, ker nisi izkusil nič drugega in hudega.«
»Ohoho, pa sem! Tebe in tvojo jezikavost in … in grdo obnašanje in … nehvaležnost in …«
»Jaz pa tebe in tvojo prijaznost, potrpežljivost, radodarnost in marljivost,« je Brie prekinila škratovo zajedljivo naštevanje. »V mestu sem vsak dan pogrešala gozd in morala sem si priznati, da sem vzljubila njegove prebivalce. Celo tebe, ti tečnež!«
Juniper si je v zadregi popravljal kapo na glavi in ni vedel, kaj naj reče. Nazadnje se je veselo zasmejal in miško povabil v duplino, da se okrepča po napornem potovanju.
»Kar pristavi vodo za čaj,« je rekla. »Takoj pridem za tabo. Samo po nekaj skočim.«
