Damjana Kenda Hussu: Hrast za dva

0
368

Dragi bralci Ventilatorja besed,

podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.

Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.

Gremo naravnost med črke in v gozd!

Damjana Kenda Hussu

Foto: Peter Uhan

  1. poglavje

Škrat Juniper se pogovarja sam s seboj

 

Miška Brie se je na stolu za mizo še nekaj časa kujala, ker je škrat Juniper kar šel in jo pustil samo. Toda očke so ji lezle skupaj in si je mislila, da bo najbolje, če prespi vsaj malo svoje žalosti in nesreče. Smuknila je na skrinjo in se zleknila na odejo.

»Joj, je trdo! Kar sam naj spi na teh deskah, presneti škrat!«

Odšla je v Juniperjevo spalnico, legla na mehko blazino in nemudoma zaspala.

Ko se je škrat v mraku vrnil s sprehoda, je prižgal svečo in takoj opazil zmečkano odejo na skrinji. Miške pa ni bilo nikjer.

»Aha! Gospodična miš se je odločila, da gre v palačo,« je rekel in se nasmehnil.

Običajno je bil doma sam in zato se je za družbo kdaj polglasno pogovarjal sam s seboj, tako kot če bi bila v duplini dva škrata.

»Juniper, kaj se nasmihaš?! Uboga živalca ni vajena gozda. Lahko se ji zgodi kaj hudega. Pojdi jo vendar iskat!« je rekel prvi Juniper.

Drugi pa je poredno odgovoril: »Da bi šel iskat to sitnobo?! Se bo že znašla! Ali pa bo pricmerala nazaj.«

»Kmalu bo noč in lahko zaide,« je skrbelo prvega škrata.

Drugi pa ga je odločno zavrnil: »Me sploh ne zanima!«

»In ti naj bi bil dober škrat! Sram te bodi!« ga je pokaral prijazni Juniper.

»Moja skrb so gozdne živali, s hišnimi mišmi naj se ukvarja, kdor hoče!« je odsekal škrat in začel žvižgati eno škratjih pesmi.

»Kar veseli se in žvižgaj, miška pa tava tam nekje v temi,« mu je dobri glas kot slaba vest zašepetal v uho.

Škrat Juniper je zavzdihnil, vzel s police svetilko in jo prižgal z vžigalnikom, ki  ga je sam izdelal in bil nanj silno ponosen.

Z dvignjeno svetilko je hodil okoli hrasta in klical: »Brie, pridi nazaj! Jutri bova naredila načrt, kako bi se lahko vrnila domov. Brie, Brieee!!!«

Spotaknil se je ob hrastovo korenino in telebnil po tleh, kolikor je bil dolg in širok. Svetilka se je zakotalila v travo in ugasnila. Ko se je Juniper pobral, so okoli njega zaplesale radovedne kresnice.

»O, prijateljice, dober večer!« jih je pozdravil škrat in si čistil hlače.

»Dober večer, Juniper,« so mu v zborčku odzdravile kresnice.

»Ste mogoče kje videle tavati tujo miško?« jih je pobaral.

»Nismo, pa smo obletele že ves gozd.«

»Ja, potem pa nič. Je v gozdu mirna noč?« jih je še vprašal.

»Mirna, mirna. Le v zajčjem domu je jok. Zajček Čepek je zbolel,« so kresnice poročale škratu.

»Ob svitu nameravam po gobe pa se bom spotoma oglasil pri Zajčevih,« je rekel  Juniper. »Če bo z malčkom slabše ali pa če srečate miško, me pa pridite zbudit.«

»Velja! Priletele bomo skozi špranjo in te požgečkale po nosu, hihihi,« so se zasmejale kresnice, v slovo še malo zaplesale in se razpršile v gozdno temo.