Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Miškina culica in pravila hišnega reda
Voda za čaj je že davno zavrela. Škrat Juniper je mizo tudi že pogrnil z novim prtom in jo obložil z najboljšim iz shrambe. Miške Brie pa še vedno ni bilo od nikoder.
Juniper je stopil na prag, da bi videl, kje se obira. Zagledal jo je, kako po trati vleče culico, ki je bila zanjo prevelika in pretežka. Urno ji je priskočil na pomoč.
»Prinesla sem ti darila,« se je Brie zasoplo usedla na stol. »Alfabeta je bila tako prijazna, da je noč za nočjo tovorila v gozd moje zaloge in reči zate. Nazadnje je prinesla še mene. Kot vidim, je držala obljubo in ti o vsem ni črhnila niti uhuuu. Res je čudovita prijateljica, čeprav je sova, ki drugače lovi miši.«
Škrat je odprtih ust kar stal in molčal. Prijetno je bil presenečen, da mu je Brie prinesla darila, še bolj presenečen pa je bil, da sta se s sovo spoprijateljili.
»Preden ti pokažem darila, bi ti rada rada nekaj povedala,« je začela miška, ki je opazila, da je škrat neučakan, in je zato nalašč zavlačevala z razvezovanjem cule. »Piščalka, ki si mi jo dal, je bila krasno darilo. Kadar sem jo vzela v tačke, sem se spomnila, kako gozd lepo diši in šumi. Zrak v hišah je zatohel, ljudje te kar naprej nadlegujejo, okoli in okoli zidovi in nad glavo streha, da nikoli ne vidiš neba. Spominjala sem se neba nad hrastom in dišečih dimnih kolobarčkov, ki si jih puhal v zrak. Kadar mi je bilo hudo ali dolgčas, sem pihala v piščal. Vse sostanovalke v trgovini so si mašile ušesa in me imele za prismuknjeno, bile pa so mi tudi nevoščljive, ker sem znala tako imenitno strašiti mačke. Sčasoma mi je uspelo zaigrati nekaj tonov in potem cele melodije. Nekaj sem si jih sama izmislila, ampak najraje sem piskala Nerodnega škrata. Priznam, da sem te pogrešala. Vem, da sem bila nemogoča. Potrudila se bom, da bo zdaj drugače. Če bi se tudi ti malo potrudil in upošteval še kakšno drugo mnenje razen svojega, se mi zdi, da bi kar dobro shajala.«
Preden je kar koli rekel, si Juniper vzel nekaj trenutkov za razmislek.
»Hja, mogoče bi pa res nekako šlo, če bi se oba potrudila,« je Juniper poudaril besedico »oba« in nato nerazločno zamrmral. »Tudi jaz sem pogrešal tebe.«
»Lepo se bova imela, boš videl,« je zatrdila miška in v isti sapi vprašala. »Mi boš stesal vrata za mojo duplino in nekaj pohištva?«
»Prav, pa bom.«
»Lahko bi naredil tudi lestev, ki bi povezovala najini stanovanji in …«
»Stoj, stoj! Nobene lestve ne bo. Nočem luknje v stropu in da mi kar naprej letaš gor in dol,« se je uprl škrat.
»Ampak pozimi bi bilo udobno, če bi se lahko obiskovala, ne da nama bi bilo treba na mraz,« ga je skušala pregovoriti Brie.
»Zaenkrat nobene lestve,« je vztrajal Juniper. »Potem bomo pa videli.«
»Popolnoma razumem,« je prikimala miška.
»Še nekaj kar takoj razčistiva: ponoči hočem popoln mir,« je precej ostro rekel škrat. »Nobenega razgrajanja tam zgoraj.«
»Jasno. Po novem spim skoraj vso noč,« ga je potolažila Brie.
»Postaviti morava tudi druga pravila hišnega reda,« je nadaljeval škrat. »Torej prvič, nobenega kaljenja nočnega miru. Drugič, domača dela opravljava oba. Tretjič, vsak skrbi za red in čistočo v svojem domu. Četrtič, lepo in spoštljivo se boš vedla do vseh gozdnih prebivalcev. Petič, ne boš se igrala z mojim vžigalnikom …«
»Šestič,« mu je Brie skočila v besedo, »ti me ne boš ves čas prevzgajal in sekiral. Sedmič, če mi bo dolgčas, me boš kratkočasil. Osmič, vsak lahko povabi v goste kogar hoče, tudi šojo Frfljo. V tolažbo naj ti povem, da bom šoji povedala toliko novih zgodb, da te ne bo več morila s starimi Devetič, hrano si deliva …«
»Desetič, shrambo polniva oba,« je hitro dodal škrat. »Enajstič …«
»Stop, stop! Deset pravil bo za začetek dovolj, pozneje lahko dodava še kakšnega,« ga je prekinila miška in predlagala. »Pametno bi bilo, ko bi jih zapisala in obesila na vidno mesto.«
Škrat je vstal izza mize in stopil po pisalni pribor.
»Pa ne zdaj. To lahko počaka,« ga je ustavila miška. »Najprej bi lahko kaj pojedla. Lačna sem kot volk.«
‘Na, pa smo pri hrani!’ je pomislil škrat Juniper, ki ga je že prav neznosno mučila radovednost, kaj mu je miška prinesla iz mesta.
