Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Prijatelji si vse delijo
»A tako! Mene pa nisi nameraval povabiti na piknik, ti, skopuh,« je škrat Juniper zaslišal za hrbtom.
Miška Brie je čepela na korenini hrasta in ovohavala zrak.
»Seveda sem te nameraval povabiti,« ji je odgovoril škrat. »Poglej, pripravil sem dva krožnika. Eden je zate. In zjutraj sem ti naredil posteljico …«
»Zdajle me to ne zanima,« je Brie vohljaje stegovala vrat. »Kaj si spekel? Kar lepo diši.«
»Gobe, ki sem jih nabral zarana.«
»Ah, gobe!«
»No, če jih ne maraš, bom pa sam vse pojedel,« je škrat Juniper predse postavil še drugi krožnik.
»O, to pa ne! Da si rešim življenje, bom zaprla oči in si predstavljala, da jem kaj dobrega in užitnega.«
Toda potem je jedla z veliko slastjo. Le kadar je opazila škratov pogled, se je začela kremžiti. Krožnik je bil prazen, kot bi mignil.
»A ni več gob?« je vprašala in poželjivo gledala škratov krožnik.
»Nič ne glej v moj krožnik, svojih gob ti ne dam in pika!«
»Kaj ne veš, da si prijatelji vse delijo!?« ga je zbodla Brie.
»O! Od kdaj sva pa midva prijatelja?!« se je posmehljivo začudil Juniper. »Ti si vendar mestna miška, ki se ne druži z neimenitnimi hostarji.«
»Recimo … da si ti izjema,« se je priliznjeno odzvala Brie. »Postajaš mi prav všeč. Moraš razumeti, da sem bila sprva nezaupljiva. Ampak zdaj vem, da si … da si … ja, zelo pameten in … in prijazen. In dober in darežljiv. Daj mi, prosim, še malo svojih gob!«
»Ho, ho! Nič ne bo! Navadi se jesti z mero.«
»Saj jem z mero, a moja mera je velika. Izvoli, pojej svoje gobe, saj so itak zanič,« je miška po stari navadi spet jezikala. »Kako bi se mi zdajle prilegel košček slanine!«
»Te pa pri meni ne boš dobila. Živali ne ubijam, ampak jih zdravim in jim pomagam. Sama si žival in fej te bodi, da ješ druge živali.«
»Tebe pa bodi fej, ker mi kar naprej pridigaš. Sam si rekel, da je moj način življenja tak, kakršen je. Živali ubijajo ljudje, jaz pa sem odvisna od tistega, kar imajo v svojih shrambah. Nimam izbire.«
»Tudi pri meni je nimaš. Jedla boš, kar ti lahko ponudim.«
Potem sta tiho sedela v travi in miška Brie ni bila videti užaljena.
‘Jo bom že naučil olike,’ si je mislil škrat Juniper.
