Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Škratov načrt in miškin strah
»Ti mogoče zdaj lahko razložim, kakšen načrt za vrnitev v mesto sem skoval?« je škrat Juniper vprašal miško Brie, ko je poglodala že skoraj vse suhe hruške.
»No, pa daj!« je bleknila Brie in čez trenutek vljudno dodala še ‘prosim’.
»Torej, hkm,« se je odkašljal škrat, »v gozdu prebiva zelo pametna sova – ime ji je Alfabeta. Pogosto leti v mestno knjižnico k škratu Molju, da prebirata znanstvene knjige. Prosil jo bom, naj te odnese tja. Potem ti bo pa že Molj pomagal poiskati primerno hišo.«
»Škrat Juniper!« je kriknila Brie. »Ti si nor! Popolnoma nor!«
»Da sem nor?« se je začudil škrat. »Načrt je vendar genialen.«
»Ja, za sovo! Zame pa ne. Mar ne veš, da sove jedo miši?«
»Brez skrbi. Alfabeta je moja prijateljica in bo naredila vse tako, kot ji bom naročil. Glavo stavim, da se te še s perescem ne bo dotaknila.«
»Ti kar svojo glavo stavi, moje pa ne boš!« se je razjezila Brie. »Poleg tega pa
miške nismo vajene letenja. Slabo bi mi bilo in vrtelo bi se mi.«
»Mogoče te je pa samo strah, kaj?« jo je podražil Juniper.
»Mene pa strah!?« se je miška ponosno vzravnala. »Jaz se še mačk ne bojim.«
Ravno takrat je zašelestelo v grmovju in Brie je poskočila od strahu. Ko je videla, da je iz grma vzletel samo ptič, se je začela praskati po kožuščku, češ da jo je nekaj pičilo. Bila je dobra igralka, škrata pa vseeno ni pretentala. Na ves glas se je začel smejati.
»Res me je nekaj pičilo, no!« je zatrjevala miška.
»Mogoče leteči strah?« jo je posmehljivo vprašal Juniper.
»Letenja ne maram in konec. Strah me pa ni, da veš! Najpogumnejša hišna miška na svetu sem.«
»Kako pa veš, da ne maraš letenja, če nisi še nikoli poskusila. Če se mi mudi k bolniku, včasih letim z orlom in neznansko uživam v razgledu.«
»Ponoči ni kaj videti,« se je izmotavala Brie.
»Saj ti ponoči vidiš.«
»Pa kaj! Razgled me enostavno ne zanima!«
»Hja, če nočeš leteti, potem boš ostala tukaj. Ampak ne pri meni, o, ne. Poiskala si boš svoje prebivališče,« je odločno rekel Juniper.
»Umrla bom tuuukaaaj!!!« je zajokala miška in tokrat se ni pretvarjala.
»No, no, ne jokaj,« jo je tolažil škrat. »Poskrbel bom, da se boš privadila letenja. S kakšnim manjšim ptičem boš najprej letela čisto nizko, potem malo višje in nazadnje sploh ne boš več hotela na tla, tako ti bo všeč.«
Brie si je obrisala oči in med smrkanjem vprašala: »Misliš resno, da miška lahko vzljubi letenje?«
»Popolnoma resno. Pomisli, prva mišja letalka boš! Vsi te bodo občudovali.«
Miški je to godilo in strah pred letenjem se ji ni zdel več tako velik.
»Prav, poskusila bom!« je rekla odločno.
