Rumeni veter v sivem polju.
V temnozeleni reki.
Rumeni veter z naročjem,
polnim nemirnih vran.
Rdeče drevo v sivem polju.
Samotno drevo pod modrim nebom.
Tiho drevo v tihem polju.
Prgišče vran je vrgel rumeni veter
v rdeče drevo.
Za hip so obvisele na vejah
kakor težki črni grozdi.
Potem so frfotale v rumenem vetru
skoz čelo,
skoz prsi
in skoz naročje rdečega drevesa.
V jesen se sklanja čas, so kričale.
Rumeni veter v sivem polju.
Rdeče drevo v rumenem vetru.
Rdeče drevo, samo,
in vrane na obrazu
poznega dne.
(Dane Zajc: Kepa pepela, Mladinska knjiga,2000)
