Danica Vidmar
Jungovska coachinja,
Avtorica knjige Deklice brez gnezda, V iskanju poti do odraslih otrok (2021, ponatis 2023), slovenska uspešnica o tem, kako zavestno preoblikovati boleče družinske vzorce.
POTOP V LJUBEZEN
V intimni dvojini se najbolje izkaže, koliko smo se zares naučili poslušati sebe. In brez tega, da znamo poslušati sebe, da upoštevamo svoje želje in svoje potrebe – da torej zares smo in znamo biti avtentični – bližine in pristnega odnosa z drugimi, posebno s partnerjem, enostavno ne more biti. Zato ne, ker manjkamo MI sami, iskrene dvojine brez naše avtentičnosti pač ni.
V letih samskosti sem se dovolj dobro naučila poslušati sebe. Preizkušnjo, ali sem se dovolj dobro naučila slišati sebe tudi v dvojini, sem nameravala obdelati v prihodnji inkarnaciji. Partnerstva si nisem več niti želela, še manj pričakovala. Rane so bile zaceljene, dihala sem svobodno in zadovoljno. Brazgotine ran me niso motile, saj sem jih znala videti in varovati. Pametna, razumna in povrhu še ekonomsko samostojna ženska po vseh letih relativno (glede na preteklost) neproblematičnega samskega življenja, ne bi mogla priti do pametnejšega zaključka, kot da do konca življenja ostanem sama in se imam dobro.
A zgodilo se je srečanje pod mavrico nekje na obali daljnega ocena. Bilo je zelo zgodaj zjutraj, leto dni je tega. Po nevihtni noči je bilo nebo še vedno temno in sivo, a sem kljub vsemu odšla na obalo. In kaj me je pričakalo? Sonce je našlo pot skozi odprtino v sivini oblakov in nad turkizno zelenim morjem, v sivino neba narisalo najpopolnejšo mavrico, kar sem jih kdaj videla. Bili sva sami, nikjer nikogar. Očarana od njene lepote sem jo glasno vprašala, kaj mi hoče povedati, mi morda kaj prinaša. Seveda ni odgovorila. A ko je začela bledeti, sem v daljavi zagledala moško postavo, ki se mi je približevala. Obstal je, spregovorila sva nekaj besed, povedal mi je, da se je na otok prišel potapljat, sam. Takrat niti pomislila nisem, da je moj naključni sprehajalec tisto, kar mi mavrica prinaša. Vsaj ne za dolgo. Družila sva se še dobra dva dneva, tretji dan zvečer sem se vrnila domov. Zadnji dan sem dovolila, da mi je na košček papirja napisal svojo telefonsko številko, svoje mu nisem dala. Odšla sem z »morda«. Hotela sem nazaj domov brez obljub in brez obveznosti. Tega nisem občutila kot beg, zame so bili le lepi trenutki, ki sem jih želela odnesti s seboj domov, točno take, kot so bili – čudoviti. In pika.
Pa sem se – kdo ve zakaj – vseeno oglasila s sporočilom, da sem varno prispela. Sledila je izmenjava sporočil, njegova so bila dolga, glasovna, razveseljevala so me. Moja sporočila so bila krajša, zapisana, bolj plaha. Mesec dni po najinem srečanju pod mavrico me je obiskal, samo za nekaj dni je prišel. Stala sem na ljubljanskem letališču, nisem vedela, če ga bom sploh spoznala, nisem imela pojma, kaj naj si mislim, ne o njem, še manj o sebi. Spomnim se le misli, ki me je prešinila takrat – kaj se pa greš?
Ko je odšel, sem se zavedala, da sem v zaključnem poglavju svoje knjige Deklice brez gnezda opisala noro potapljaško izkušnjo, v katero sem skočila, ne da bi se zavedala, v kaj se spuščam. Opis sem končala s šalo, da bo kak nov potop morda odnesel ostanek mojega preživetvenega strahu, ki sem ga tako močno začutila med opravljanjem potapljaškega izpita. Po opravljenem izpitu, ko sem postala Open Water Diver, sem se – še vedno s precej strahu – potopila le dvakrat, nato pa sem svojo potapljaško kariero z veseljem obesila na klin.
A mavrica mi je prinesla potapljača in izziv. Odstranila je varovala, ki so dobro delovala zadnje desetletje in pol. Zdelo se mi je, da spet živim in diham s polnimi pljuči. Prekrasno. A kaj kmalu sem začela iskati izhodna vrata. Ven, ven, ven. Morda bi pri drugem ali tretjem poskusu bega zares ubežala, če mi ne bi v trenutku največje panike (spet slučajno) pod roke prišla knjiga jungovske psihoanalitičarke Maje Storch: Hrepenenje močne ženske po močnem moškem.
Ko sem prebirala knjigo, sem dojela, da sem v resnici nehote postala del skupine močnih žensk, skupine, ki s(m)o jo oblikovale ženske, ki smo zavedno in nezavedno iskale pot iz patriarhalnih vzorcev naših mam in babic. Ob branju te knjige se je pojavil dvom glede iskanja izhodnih vrat. Kaj pa, če mi obilica neverjetnih naključij pripoveduje, da mi je partnerska zveza namenjena za učenje poglavja o zavestnem partnerstvu? Ja, o takem partnerstvu, ki sem si ga nekoč, davno tega, zamišljala; o takem, ki se nikoli ni uresničilo, zato sem ga »prestavila« v eno od svojih prihodnjih inkarnacij.
In kako nas vidim – sodobne močne ženske? Smo odrasle ženske, ki znamo, zmoremo, smo po splošno uveljavljenih kriterijih uspešnosti večinoma tudi uspešne, finančno samostojne, se znajdemo. In večina nas je nekaj desetletij nazaj gledala svoje mame in babice v podrejeni vlogi, celo takrat, ko je imel njihov moški do njih relativno spoštljiv odnos. Nezavedno smo to vlogo vsrkale vase, na zavedni ravni pa nam je z odraščanjem šla vedno bolj na jetra.
Z leti delujemo vedno bolj samozavestno. Veliko med nami je samskih mater, saj so naše nezavedne vzorce pritegnili moški, ki so s časom postali vir bolečine in frustracij. Nismo znale prebrati vseh napisov na njihovih čelih, kjer je (najbrž) resda pisalo »ves sem očaran nad tabo, tvoj«, spregledale pa smo drobni tisk, kjer je pisalo »sem tudi večni otrok«, s podrobnim opisom, kaj vse ta drobni tisk v resnici pomeni in prinaša. Seveda, bile smo močne, znale smo reševati težave in probleme, vse prevečkrat tuje in vse prevečkrat na račun prijaznega ravnanja s seboj. Črke iz drobnega tiska so postajale vse večje, postale so glavni tisk, zato nam ni ostalo drugega kot boleča ločitev. Velikokrat smo potegnile kratko tudi finančno, da o (verjetnem) pretežnem plačevanju družinskih finančnih obveznosti ne izgubljam besed. Veliko od nas otrok nima, ker jih noče (pa še mulci in dec, pha) ali pa nam je v iskanju očeta svojih otrok potekla biološka ura (tudi prav!).
In povečini smo izobražene, kajti le izobrazba nam je omogočila poklicno delovanje, ki zagotavlja ekonomsko samostojnost (v kolikor nismo srečne dedinje ali rentnice). Finančna neodvisnost pa pomeni svobodnejšo izbiro svojih poti. S časom smo se zaljubile v svojo samostojnost, svobodo vsakdana, hrani nas ta opojna mešanica svobode in uspešnosti.
Dobro nam gre, nekaterim celo zelo dobro – dokler v svet, ki ga obvladamo in smo v njem suverene in zadovoljne, ne vstopi dilema o partnerstvu. Ja, dilema, tista ta zaresna in trezna. Z izkušnjo ločitve ali pa brez, smo imele nekaj daljših ali krajših ljubezenskih poskusov, stikov, avantur, nekaj daljših in krajših, srečnih in nesrečnih trenutkov z »njimi« – moškimi namreč. Ampak ko se močne ženske zavemo, da obstaja področje, ki nam gre slabše od vsega ostalega, stojimo pred težko razvozljivo dilemo. (Naj mi srečne izjeme oprostijo). In če se vendarle pripelje mimo kak prost moški z (vsaj približno) pospravljeno preteklostjo in primernih let, se pojavi cel kup dilem. Kako globoko, kako blizu, je pravi, bo trajalo, si tega sploh želim, to sploh zmorem? In dlje kot premišljujemo v svoji glavi, večji postaja napis »brez veze, ne grem se tega, to me grozno moti, tega nima, tega nočem«.
Celo samohranilstvo se zdi, da nam gre bolje od partnerstva, kljub nemogočemu poskusu mnogih izmed nas, da bi nadomestile nefunkcionalne ali slabo funkcionalne očete, ki smo jih v neki točki svoje osebne poti izbrale.
Želja po iskrenem partnerstvu pa je zvita dama. Kar ne pusti se odgnati in se vedno znova oglasi. Največkrat nas doseže kak vikend, za praznike ali ob večerih. Dolgo ne vržemo puške v koruzo, a ko se bolj ali manj zavestno oziramo naokoli, se nam zdi, da ne vidimo »nič pametnega«. Ali so naši ogledani moški zasedeni (velikokrat s partnerkami, kakršne nočemo biti) ali so premladi, ali so kako drugače »preveč ali premalo« – večinoma torej dobijo oznako »neprimerni«. Za avanture nas počasi mineva veselje, ker poznamo njihove začetke in konce, posebno če gre za vezane moške, saj nas položaj skrite ljubice; ali žali ali omejuje (naj mi srečne izjeme ponovno oprostijo, vem, da obstajajo). In tako se odločimo živeti samsko življenje v opojni mešanici svobode in uspešnosti.
In potem se zgodi takšna ali drugačna »mavrica«, ki nas odnese, a po nekaj mesecih neizbežno sledi soočenje z notranjim konfliktom močne ženske. In kaj je ta notranji konflikt? V šahovskem besednjaku bi tej naši situaciji rekli pat pozicija. To pomeni, da je želja po partnerstvu enako velika kot odpor do tega, da bi stopile v partnerstvo. Težava je v tem, da na racionalni ravni tega notranjega konflikta ne moremo razrešiti, ker gre za kompleksno mešanico zavednih in nezavednih vzorcev o tem, kakšna ženska želimo, hočemo in (zaradi nezavednih vzorcev) zmoremo biti. Logična posledica tega pa je, da z racionalnim razmišljanjem, – kakšen je moški, ki ga želimo, hočemo in zmoremo imeti ob sebi, – tudi ne pridemo prav daleč.
Ker me je knjiga našla prej, kot sem jaz našla izhodna vrata, sem ostala. Spet se potapljam – v morje in v ljubezen. Ko se zatakne, v paniki ne iščem več izhodnih vrat. Hodim v šolo partnerstva in se učim graditi pomirjujoče zaupanje v dvojino, bližino, ki ne boli, bližino, ki me ne bo pogoltnila, bližino, ki boža, bližino, ki samo je. Iščeva oba. Kajti ko po nekaj mesecih mine zaljubljenost, ko mineta tako evforija presenečanja nad zaljubljenostjo kot tudi zaljubljenost v lastno zaljubljenost, se začne odpadanje ometa iz naših oklepov. Začne se soočanje z vsemi zavednimi in nezavednimi vzorci, ki v vsakdanu kažejo mnogoterost svojih podob. In starejše kot smo (in starejši kot so), debelejši je omet. Ja, tudi boli, vedno kadar iz mojega ali njegovega oklepa pade večji kos ometa. In soočenje z lastno bolečino (njene pojavne oblike so jeza, užaljenost, strahovi vseh vrst) je zahteven proces samorefleksije, empatije do sebe in do partnerja. Ni lahko, niti enostavno. Ko raziskujeva, spoznavava sebe in drug drugega, se zavedava, da sta za tango potrebna dva – ko je lepo in v enaki meri, ko je manj lepo ali celo težko.
Samsko življenje in partnerstvo sta kot dva kovanca, ki imata oba dve plati, tisto krasno in tisto, s katero se je treba ukvarjati. Pomembo je, da sprejmemo tisti kovanec, ki ga živimo, in ga delamo vrednega nas samih.
Se nadaljuje: NOTRANJI KONFLIKT MOČNIH ŽENSK IN KAKO GA RAZREŠITI
