MGL; Anton Tomaž Linhart ; TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI 1790
Komedija v petih aktih
Režiser Diego de Brea
Dramaturginja Ira Ratej
Igrajo:
Baron Naletel PRIMOŽ PIRNAT
Rozala, njegova gospa IVA KRAJNC BAGOLA
Matiček, vrtnar UROŠ SMOLEJ
Nežka, hišna TINA POTOČNIK VRHOVNIK
Tonček, študent NEJC JEZERNIK k. g.
Zmešnjava, advokat BORIS KERČ
Žužek, kancelir JOŽEF ROPOŠA
Jerca, županova hči LENA HRIBAR ŠKRLEC
Leta 1786 ali 1787 je Linhart ustanovil ljubiteljsko gledališko skupino. Odrski jezik je bil tedaj nemški, pa tudi slovenskih dramskih besedil še ni bilo na voljo. Odločen spremeniti to stanje je Linhart prevzel nalogo, da z odra končno zazveni tudi naš, slovenski jezik. Leta 1789 je priredil komedijo Poljski mlin dunajskega dramatika Josepha Richterja in jo naslovil Županova Micka ter jo s prijatelji decembra istega leta v Deželnem stanovskem gledališču tudi uprizoril. Uprizoritev je bila uspešna, takratni Laibacher Zeitung je nastopajočim v nemščini zapisal: »Ves narod je ponosen na Vas in Vas bo ovekovečil v letopisih literature ter bo dejal: Ti so položili temelj za izpopolnitev svojega materinega jezika in ga napravili uporabnega tudi za soccus.« To uprizoritev še danes štejemo za rojstvo slovenskega gledališča. Le eno leto kasneje je Linhart pod naslovom Ta veseli dan ali Matiček se ženi izdal priredbo Beaumarchaisove komedije Figarova svatba, še drugo dramsko besedilo v slovenskem jeziku. A uprizoritve ni dočakal, saj je bila krstno uprizorjena šele leta 1848. Razlog za to tiči predvsem v tem, da je Matiček zaradi Linhartove odlične priredbe šel cenzuri mnogo bolj v nos kot Micka.
Četudi še danes slišimo, da gre v resnici le za prevod, to še zdaleč ne drži. Beaumarchaisovo besedilo je izrazito predrevolucijska igra, ki pa jo je Linhart mojstrsko ponašil in poenostavil ter spremenil tako, da se nestanovitni in ljubosumni baron Naletel osmeši, Matiček pa srečno oženi. Ob tem pa spozna svojo mater Smrekarico in očeta Žužka. Linhart je dogajanje prestavil v kmečko okolje. Revolucionarna ost igre je prešla v kritiko domačih sodnih razmer, Matičkov govor je pravzaprav revolucionaren, da gospod ni nič boljši kakor njegov služabnik: »Z baronom! – Al je kaj boljši kakor jaz? – Vzemi mu denarje, žlahto, ime, potegni mu dol to prazno odejo in postavi ga tja, kakor je človek sam na sebi, tak ne bo vreden, da bi on meni služil.«
Kljub temu Linhartovo komedijo v večjem delu preveva povsem drugačen duh, duh neke druge, »prave«, tako rekoč »žlahtne« politične nekorektnosti. Še pomembnejša se zdi razlika, ki poteka na osnovi statusa oziroma tega, čemur bi danes nemara rekli »razred«. Očitno je, da služabnik (vrtnar, dekla itn.) ni nič drugega kot gospodarjeva osebna lastnina, ki jo lahko ta uporablja kadar in kakor želi. Na to kaže že uvodni prizor, v katerem baron Matička in Nežko preseli v sobo poleg svoje, zato da ju bo lahko imel vseskozi na voljo. Matiček nazorno ponazori svoj položaj: »Kadar gospó ponoči, postavim, trebuh boli in zvonček zapoje, tri stopinjice storiš – frk! – in notri boš. Kadar gospod mene hoče in zvonček zapoje, dvakrat skočim – frk! – in pri njem bom.« Služabniku je tako odrečena pravica do samostojne in polne subjektivnosti; ta se vzpostavlja šele kot relacionalna in bistveno podrejena kategorija, torej v tesnem odnosu do svojega gospodarja, s čimer je sluga v celoti prepuščen na njegovo milost in nemilost. Najbolj zahrbtno nasilje pa se vzpostavlja na relaciji med spoloma. Zdi se celo, da je prav predpostavka, da ženska ni polnokrvno človeško bitje, temveč zgolj osebna last moških, tista, ki predstavlja sprožilni moment Linhartove igre. Baron si namreč želi polastiti Nežke, saj se mu zdi, da mu kot gospodarju pripada – zanj, srhljivo, »tudi očiten ne lahko pomeni ja«. Toda tudi za Matička se zdi, da v njej vidi predvsem svojo last. Občutek je, da se zanjo ne zavzame toliko iz resničnega sočutja do nje kolikor iz osebne prizadetosti, da mu baron kani vzeti nekaj, kar naj bi bilo njegovo. Tako navsezadnje povsem neposredno pravi: »Baron hoče mene goljufati, rajši bom jaz njega.« Pri tem je zgovorno že to, da Matiček baronovih namenov ne opazi, dokler mu o njih neposredno ne poroča Nežka sama, še bolj pomenljiv pa je način, na katerega se Matiček loti reševanja te situacije. Namesto da bi vse skupaj preprosto ustavil in barona konfrontiral z njegovo podlostjo, se Nežko raje odloči uporabiti za pretkan načrt, s pomočjo katerega bi jo sicer ubranil pred baronovim nasiljem, hkrati in predvsem pa dobil tudi njegovo doto. Še bolj problematična je že sama predpostavka, da je prav on ta, ki mora in more rešiti situacijo – pri čemer naj mu Nežka le pridno in vdano sledi. Do pravega preobrata zato lahko pride šele takrat, ko se Matičku, prvič, načrt ponesreči in, drugič, ko se baronica in Nežka odločita stvari vzeti v svoje roke in jih rešiti na svoj način. Tako nazadnje ne ukanita zgolj barona, temveč tudi Matička. Poanta je, da v Matičku ženska – prav kakor tudi Slovenec in služabnik – ni več le na tišino in molk obsojena last tistih s privilegijem moči, pač pa enakovredna in emancipirana sodeležnica skupnega sveta.
Linhart se je pri obeh svojih dramah soočil z veliko nalogo – s spopadom z jezikom in vprašanjem, kakšna sploh naj bo njegova oblika. Tradicije odrskega jezika Slovenci še nismo imeli, zato je Linhart uporabil govorico preprostih ljudi, kar je bila v večini gorenjščina z nekaterimi dolenjskimi knjižnimi oblikami. V jeziku Linhart tudi ni razločeval med nižjim in višjim slojem, tako gospoda v njegovih dramah govori enako kakor kmetje.
Komedija in igralska zasedba je bila sprejeta z velikim navdušenjem publike.
Predstavo sem si ogledala: Maja Drolec
