Denis Poniž: Mlada slovenska poezija sedemdesetih in osemdesetih let, Mohorjeva družba, Celovec 1989

0
210

 

Na posebno mesto bi morali uvrstiti poezijo Boštjana Seliškarja (1962-1983), zbrano v zbirki pesmi in kratke proze Slepa okna (1986). Morda je Seliškarjevo pesniško moč najprimerneje označiti z besedami Aleša Debeljaka, pisca spremne besede Poetika samote:

»Samota ni poročilo o človeškem stanju. Samota nima zveze z osamljenostjo ljudi. Samota je lastnost sveta samega. Samota je lastnost sveta v dobi izgubljene podobe sveta.«

Seliškarjeva poezija je konsekventna – ne v klicanju smrti in smrtnosti ne v krčevitem posmehu (kakor pri Marku Pavčku), marveč v zavedanju, da smrt je, da sega dlje in usodneje kakor človek in človeške besede.

Boštjan Seliškar

Votli pogled, rastoči plod

bežeč pred pogledi svetlobe:

mehko robidovje besed,

stkano v nazobčeno platno.

Tožno ljubljenje, igra,

pred svežim hlevom sapa:

uzda, potopljena v zazidan

jezik, hlastnejši od mraza.

Brezvoljni tek, medla gaz

razstavljeno prostrano polje;

ponujeni piš besed, a zakopan.

Zastrte grlice v krošnji neba,

suha sivina, vitice vzgibajoče:

posenčene planjave trenutkov.