Na posebno mesto bi morali uvrstiti poezijo Boštjana Seliškarja (1962-1983), zbrano v zbirki pesmi in kratke proze Slepa okna (1986). Morda je Seliškarjevo pesniško moč najprimerneje označiti z besedami Aleša Debeljaka, pisca spremne besede Poetika samote:
»Samota ni poročilo o človeškem stanju. Samota nima zveze z osamljenostjo ljudi. Samota je lastnost sveta samega. Samota je lastnost sveta v dobi izgubljene podobe sveta.«
Seliškarjeva poezija je konsekventna – ne v klicanju smrti in smrtnosti ne v krčevitem posmehu (kakor pri Marku Pavčku), marveč v zavedanju, da smrt je, da sega dlje in usodneje kakor človek in človeške besede.
Boštjan Seliškar
Votli pogled, rastoči plod
bežeč pred pogledi svetlobe:
mehko robidovje besed,
stkano v nazobčeno platno.
Tožno ljubljenje, igra,
pred svežim hlevom sapa:
uzda, potopljena v zazidan
jezik, hlastnejši od mraza.
Brezvoljni tek, medla gaz
razstavljeno prostrano polje;
ponujeni piš besed, a zakopan.
Zastrte grlice v krošnji neba,
suha sivina, vitice vzgibajoče:
posenčene planjave trenutkov.
