Izpod peresa Dima Zupana; pisatelja za otroke, mladino in odrasle.
3 Resnica osmih
“A veš, da si mi dal misliti,” je Aljaž nagubal čelo, “pri vseh svojih letih do sedaj še nikoli nisem dvomil o resnici. Ker sem vedno živel med iskrenimi ljudmi. Zdaj pa vidim, da resnica le ni tako sama po sebi umevna. Kam so te pa potem ponesli oblaki?”
“Ni mi bilo dobro v želodcu, preveč je guncalo oblake, saj veš, zaradi zračnih lukenj, tako, da sem nekajkrat prestopil. Izskočil sem šele, ko sem pod seboj zagledal čedno mesto. Dunaj. Nazadnje sem bil tam pred dvesto leti na simpoziju o dolžini palčkovih brad. Nekateri modernisti so jo hoteli skrajšati za milimeter, pa smo jih ta pametni povozili. Če je bila dolžina prava tisoč let, bo pa zdržala še naslednjih tisoč, kajne?
No, pa nočem ti težiti s temi našimi internimi problemi, bi jih tudi težko razumel. Skratka, tisti Dunaj mi je ostal v spominu kot eno kulturno mesto, pa tudi vsakega oblaka se enkrat naveličas, pa naj bo še tako mehak.
A veš, katera je univerzalna govorica, ki jo vsi razumejo, pa ne samo na tej vaši zemeljski žogi, je palček vprašal Aljaža.
“Jaz sem samo želiščar, v šole nisem dosti hodil, kaj pa vem, mogoče esperanto?”
“Pameten si lahko tudi brez šol, bukselj. Kakšen esperanto neki. Če bi malo prisluhnil, bi ti že ptiči lahko povedali odgovor …”
Aljažu se je razjasnil obraz:
“Seveda, sem pa res bukselj. Glasba je univerzalni jezik, na glasbo si mislil, kajne?”
“Kakopak. Tam, na Dunaju, je bilo svoj čas kar nekaj nadarjenih bukseljnov, pa sem si rekel, kaj ko bi proučeval resnico ob poslušanju glasbe.
Ampak, so šle stvari zadnjih dvesto let precej na slabše. Glavna glasba je postala brnenje motorjev vseh vrst.
Malo sem se sprehodil naokoli, pa sem jih našel pevce, osem možakarjev, ki so se imenovali oktet. Zapeli so nekaj pesmi, v glavnem večglasno, pogrešal sem pravi žar pri izvedbi. Kmalu sem izvedel zakaj.
Stari zborovodja je umrl in izmed sebe so morali izbrati novega.
“Izbrati moramo tistega, ki je med nami najzaslužnejši,” je začel sestanek po koncu vaje basist, “kot vemo, je bas steber zbora.”
Aha, sem si rekel, tukaj gre torej za iskanje resnice o tem, kdo je najpomembnejši v zboru. To pa ni tako težko, verjetno jo bodo hitro našli. Kaj ti misliš, kako je bilo?
“Tako, kot praviš,” je takoj odgovoril Aljaž, “če pošteno poveš, je rešitev na dlani.”
Prvi in drugi tenor sta palnila v smeh:
“Bas je steber, ste slišali. Koliko not pa je namenjeno basistu? Glavno breme nosijo tenorji, to je vendar vsakemu jasno.”
“In baritoni in baritoni,” sta dodala svoje onadva pevca z roba.
In potem se je vnel srdit boj, v katerem so bila dovoljena vsa sredstva.
Osem pevcev, osem resnic, vsak je bil prepričan, da je prav njegov glas najpomembnejši v zboru.
Govorili so drug čez drugega in utemeljevali svoje trditve.
“Če smo že pri tem, dragi kolega,” se je bariton strupeno obrnil do tenorja, “verjetno se ne zavedaš, ampak včasih prav nemarno zafušas.”
Ta se je skoraj razpočil:
“Jaz, da fušam, ljubi bog, ko bi ti le slišal sebe. Včasih bi se najraje ugreznil v zemljo, tako me je sram. Visoki toni ti delajo težave, pa če priznaš ali ne …”
Bili so vedno dalje od resnice. In veš, kako se je končalo?
“Kako naj bi vedel? Dobro verjetno ne, če takole vprašaš,” je odgovoril Aljaž.
V bistvu še najbolje, kar je bilo mogoče v tistem trenutku. Razpustili so zbor.
Milo sem zajokal n rjavo oko, ker spet ni bilo nič oprijemljivega za moj znanstveni esej, modro oko se je pa nakrohotalo, zaradi tega, kaj nastane iz tako imenovanih umetnikov, ki so preveč zaverovani vase. Njihov ego je močnejši od vsake resnice.
“In si se spet podal na pot,” je razumevajoče rekel Aljaž.
“Kaj mi je pa drugega preostalo? Moja malha je bila še prazna.”