Izpod peresa Dima Zupana; pisatelja za otroke, mladino in odrasle. V nadaljevanju si preberite eno izmed pravljic iz knjige Lažniva resnica, ki je izšla pri Založbi Mladika.
Dim Zupan: Resnica petih
“Blagor tebi,” je zasanjano zabrundal Aljaž.
“Zakaj že?”
“Kadar se ti zljubi, sedeš na oblak in potuješ v neznane kraje. Če ti je kje všeč, se zaustaviš za toliko časa, dokler ti je všeč. Pa še nobene vozovnice ti ni treba kupiti.”
“To so ta vaša človeška zaplankarska gledanja. Seveda si pozabil, kaj vse smo palčki dali skozi teh nekaj milionov let omike, ki jo nosimo na grbi. Namesto, da bi cenil to, kar imaš, te srce žene po svetu. In kaj bi spoznal, če bi ga obredel podolgem in počez? Da je pri tvoji Katri ali pa tukaj na robu gozda pod brinovim grmom še najlepše,” se je palček Brin kar malo razburil.
“Že dobro,” je želiščar Aljaž spravljivo zamahnil z roko, “res vam je težko, palčkom, ki imate vsega čez glavo. Raje mi povej, kakšne sreče si bil potem pri tvojem iskanju prave resnice?”
“Aja, kje sva že ostala. Torej, našel sem oblak prvega razreda, udobno sem se namestil in zadremal. Veš, pri nas je tako: Kadar delamo, delamo, kadar dremamo, si pa tudi privoščimo. Ko sem se predramil, sem videl spodaj morje na vse strani. Morje je precej neobljuden kraj, samo eno belo pikico sem videl na obzorju. Ne bi še izstopil, če se ne bi zraven mene naselil kolega, ki je neprestano govoril. Zapomni si, ni hujšega od gobezdavega palčka. V obupu sem se odločil za prisilni pristanek na tisti beli pikici, ki je bila …”
“Otok,” je vskočil Aljaž.
“Molči, če nič ne veš,” ga je ukoril Brin, “ki je bila ladja, ki je prevažala premog iz Afrike v Južno Ameriko. Ladja je res na daleč izgledala bela, v resnici je pa bila star razmajan kup pločevine, z motorjem, ki je komaj sopel in smrdel po vsem mogočem, najbolj pa po nafti. Ladje, ki prevažajo razsuti tovor že tako niso nič prida, ta je bila pa nič prida na kvadrat. Čepela sva tam na ladijski anteni en galeb in jaz in se spraševala, kaj za vraga počneva tukaj, ko je spodaj na krovu naenkrat izbruhnil direndaj.
Trije mornarji so lovili črnega mladeniča, ki je begal sem ter tja, kot se ne bi zavedal, da na ladji sredi oceana pač ne moreš ubežati. Seveda so ga ujeli in obvladali in ga odpeljali spodaj v jedilnico, ki je bila edini malo večji prostor.
Nesrečneža so posadili na stol in mu roke privezali na naslonjalo. Pridružil se jim je še kuhar, en od mornarjev pa je skočil po kapitana.
“Jaz sem ga zagledal, kako je kukal izpod cerade rešilnega čolna,” se je pohvalil bradati mornar, čerkez po rodu. Dva mornarja sta bila rusa, kapitan in en mornar pa poljaka.
“Aha, slepi potnik,” je kapitan zabrundal v košate brke, “stroški in same sitnosti, vrag te pocitraj.”
“Tukaj v prsnem žepu imam dokument,” je prestrašeno izjecljal črnec.
Kapitan je res našel zamaščen kos papirja in pričel brati. Nato se je zaičel krohotati, da mu je poskokoval trebuh. Ostali so ga zvedavo gledali, potem pa je prebral naslov:
Mednarodna konvencija o ravnanju s slepimi potniki!
Tudi ostali štirje so se pričeli režati, kot bi slišali najboljšo šalo na svetu.
Nato je kapitan zvil tisti papir v rolico, jo prižgal z vžigalnikom in iz žepa potegnil cigaro.
“Toliko o tvoji konvenciji,” je dejal in nesrečniku puhnil dim v obraz.
“Kaj bomo z njim, kapitan,” je vprašal kuhar.
“Imamo dve možnosti,” je po kratkem premisleku rekel kapitan, “prva je, da se ravnamo po konvenciji o slepih potnikih, ga hranimo in negujemo, ko pa prispemo v Salvador, izpolnimo na tisoče formularjev, plačamo vse pristojbine in takse iz svojega žepa in ga izročimo oblastem …”
“Pa druga,” je vprašal najmlajši mornar, ki je bil rus.
Namesto kapitana je odgovoril čerkez:
“Nismo ga vabili, tako, kot je prišel, naj tudi gre. Zabrišimo ga čez krov v morje.”
Črni mladeničev obraz je postal pepelnato siv:
“Joj, nikar, saj vam bom vse povrnil, do zadnjega centa, čim bom nekaj zaslužil, obljubim!”
Pomel sem si roki. Torej bo govora o pravi resnici o tem, ali bo v teh petih ljudeh zmagalo dobro ali zlo.
“Ne moremo ga kar tako vreči čez palubo,” se je zgrozil mladi rus.
“Mogoče, če bi šli mimo kakšnega otoka,” je na glas razmišljal kuhar.
“Ja, to bi bilo pametno, da nas bo potem tožil, da bomo plačevali celo življenje,” ga je ostro zavrnil čerkez.
“Še na misel mi nikoli ne bi prišlo, da bi vas tožil,” je hitro zatrdil slepi potnik, ker je spoznal, da mu gre hudo za nohte.
“Najbolje bo, da glasujemo,” je potem odločil kapitan, “razdelil bom pet lističev, tisti, ki je za konvencijo, naj naredi krogec, tisti, ki je za to, da ga pošljemo domov plavat, pa križec.”
“Hvala bogu,” si je oddahnil Aljaž, “če sem prav razumel, sta bila dva mornarja in kuhar bolj usmiljenega srca.”
“Dobro si poslušal,” ga je pohvalil palček Brin, “torej rečeno storjeno. Kapitan je pobral prepognjene listke in jih pričel odpirati. Izkazalo se je, da so bili trije križci in dva krogca, kar je pomenilo, da bodo slepega potnika vrgli v morje.”
“Kako,” je kar poskočil Aljaž, “to vendar ni mogoče! Saj sva malo prej ugotovila, da so bili trije proti, le čerkež in kapitan sta bila tako krvoločna.”
“Vidiš, da pogosto potujeta zlo in pokvarjenost z roko v roki. Tudi sam sem komaj opazil, kako je kapitan skrivoma zamenjal en listič s krogcem za onega s križcem. Tako je bila nesrečnikova usoda zapečatena.”
“Pa ne, da so ga res vrgli v morje,” je prepadeno zajecljal Aljaž.
“Seveda so ga.”
“Čakaj malo, pa nisi nič storil?”
“Ti nisem že stokrat povedal, da se nam je prepovedano vtikati v človeške odnose. No, ker je pa ravno v tisto smer plula ena manjša jadrnica z dvema zakoncema na palubi, sem jo čisto malo preusmeril. Ampak, povej mi, kaj naj o tem zapišem v svoj esej. Ko je resnica zamotana, kot bi se otroci igrali s klopčičem volne.”
“Ne bi vedel,” je zamišljeno odgovoril želiščar Aljaž, “če mene vprašaš, je kljub goljufiji zmagalo dobro, saj jih je od peterice trojica glasovala tako.”
“To povej tistemu slepemu potniku v oceanu,” se je z modrim očesom nasmehnil Brin.
