Dim Zupan: Resnica sedmih (LAŽNIVA RESNICA)

0
353

 Izpod  peresa Dima Zupana; pisatelja za otroke, mladino in odrasle. V nadaljevanju si preberite eno izmed pravljic  iz knjige Lažniva resnica, ki je izšla pri Založbi Mladika.

Dim Zupan: Resnica sedmih

Južni vetrovi znajo biti preveč vlažni, takrat sem pa imel srečo, naletel sem na tistega, ki piha naravnost s Sahare. Ni bil premočan, tako, da s seboj ni nosil rdečih peščenih zrnc, na katerih bi si lahko obrusil komolce, oblak pa kot puhasta blazina. Poletel sem daleč v afriško celino. Počakal sem toliko, da so se nehali pragozdovi in se spustil v lično vasico na robu savane.

Vstopil sem v veliko okroglo kolibo, ravno, ko je bila velika družina na sestanku. Če rečem velika družina, mislim zares velika družina, kajti družinski poglavar je imel štiri žene in enajst otrok …”

“Kaj praviš, štiri žene,” se je začudil Aljaž, “kako pa je revež prišel z njimi do konca, meni je že moja Katra včasih preveč?”

Tam so pač takšni običaji, je nadaljeval palček Brin, vsakdo ima lahko toliko žen in otrok, kolikor jih lahko preživlja.

In ravno zaradi tega so imeli sestanek. Tisto leto je namreč bila suša in so tri krave poginile. To pa je bila za družino katastrofa, ker jim je grozila lakota. Živeli so namreč res samo od krav, predvsem od mleka, včasih pa so pili tudi njihovo kri, ki so jo prestregli iz žile v posodo iz suhe buče.

Ne gre drugače, je odločil oče s težkim srcem, eno od hčera moram zamenjati za tri krave.

V koči je završalo, vse je prevzela žalost, ker so bili zelo povezani med seboj.

Kako naj se odločim za eno izmed deklet, ko imam pa vse enako rad, je žalostno tarnal oče. Izbral bom tisto, ki v hiši najmanj postori in se bo ostalim njena izguba najmanj poznala.

Sestre so se solznih oči stisnile v obroč in se objele.

“Oče, mene izberite,” je potem predlagala najmlajša, “jaz sem gotovo najmanj koristna, ker imam v rokah najmanj moči.”

“Ne,” je dejala najstarejša, “od mene ni prave koristi, ker izkoriščam dejstvo, da sem najstarejša in drugim odrejam delo, sama sem pa nagnjena k lenarjenju. Mene boste najlaže pogrešali.”

Si lahko predstavljaš, kako sem bil začuden. Namesto, da bi sestre iskale resnico, po kateri bi se oče lahko odločil, pa so hotele druga drugo zaščititi pred kruto usodo, s tem, da bi žrtvovale sebe.

“Veš,” ga je prekinil Aljaž, “čeprav so moje oči modre, si mi jih s svojo pripovedjo napolnil s solzami. Kako plemenite so bile tiste Afriške sestrice!”

“Hočeš nočeš se moram strinjati s tabo. Ker je tudi ostalih pet storilo podobno.

Tretja je rekla, se spomnite, kako sem bila štorasta, ko sem šla po vodo, sem razbila dragoceni veliki vrč.

Četrta jo je preglasila, to ni nič, ko bi morala paziti na krave, sem zadremala, tako, da se je lahko lev prikradel in zadavil tele.

Pozabila sem pokriti posodo, da nam je kača popila mleko, mi smo pa ostali lačni, se je obtoževala peta, šesta pa je s solzami priznala, da tisto ni bila kača, ampak se je sama priplazila in si skrivoma postregla.

Oče, mene dajte, jaz sem najgrša, tako in tako nikoli ne bom našla ženina, je na koncu presekala tišino še sedma.

Pogledal sem skrušenega očeta in moral priznati, da bo težko našel resnico, ki jo je iskal. Zame tukaj spet ne bo kruha, sem žalostno spoznal, rjavo oko je tako puščalo, da sem sedel na prvi oblak, ki je prišel mimo. Tistemu se pravzaprav sploh ni moglo reči oblak, ampak neka brezvezna soparna meglica, popolnoma neudobno, ker so na meglicah samo stojišča.

Ampak služba je služba, nekaj bom moral napisati, sprijaznil sem se že, da najbrž ne bo za kakšno nagrado, takrat bi bil že zadovoljen, če mi znanstvene razprave ne bi zavrnili.

“Potem ne veš, kako se je odločil nesrečni oče,” je vprašal Aljaž.

“Pojma nimam.”

Aljaž je prikimal:

“Tudi mene je povsem minila radovednost.”