Dim Zupan: Resnica štirih (LAŽNIVA RESNICA)

0
32

 Izpod  peresa Dima Zupana; pisatelja za otroke, mladino in odrasle. V nadaljevanju si preberite eno izmed pravljic  iz knjige Lažniva resnica, ki je izšla pri Založbi Mladika.

Dim Zupan: Resnica štirih

“Veš,” se je palček Brin zaupno obrnil k želiščarju Aljažu, “rad imam mesta s patino, z bogato arhitekturo, čeprav ne izgledamo tako, smo palčki esteti. Budim in Pešta sta mi bila draga še preden sta se združila, rad imam mostove čez Donavo, zato sem zajadral v tisto smer. Nad mestom je bilo brezvetrje, pa sem imel čas oprezati za kakšnim zanimivim dogajanjem, da bi končno dobil kaj materiala za moj nesrečni esej, ki je za enkrat obsegal samo naslov. Nastavil sem si torej oči na prekozidni pogled in kukal po stanovanjih …”

“Kukal po stanovanjih,” se je namrdnil Aljaž, “se ti ne zdi to nekoliko pobalinsko?”

“Malo že,” je priznal Brin, “ampak razumeti moraš, da sem to počel v imenu znanosti. Mojo pozornost so pritegnili štirje moški, za katere se je izkazalo, da so kvartopirci. Že petindvajset let so vsak torek zvečer igrali tarok. Malo bedasta igra, ampak naj bo. Si kdaj igral karte?”

“Samo goljufivca, ko smo bili mulci.”

“Ja, poznam, kot je v navadi pri vas, zmaga tisti, ki je najboljši goljuf, ne pa tisti, ki je najbolj pošten. Tudi sam sem včasih rad vrgel kakšno partijo, ampak, to so bile igre, kjer si moral kaj znati, veliko razmišljati, pa tudi kanček sreče je prišel prav.

Petindvajset let je v vašem življenju že kar lepa doba, sem si dejal, če so možakarji zdržali toliko časa, so gotovo morali biti med seboj iskreni in pošteni. Njihova igra bo lekcija o pravi resnici. Komaj sem čakal, da bodo razdelili karte, njim pa se ni preveč mudilo, ker so najprej nazdravili s palinko.

Igrali so varianto s tremi igralci, tisti, ki deli, pa eno partijo počiva. Nekaj časa je igra lepo stekla, potem pa sem nenadoma začudeno opazil, da si dva izmed igralcev dajeta znake, kakšne karte imata. Potem je šlo pa samo še navzdol. Zapisničar je prirejal rezultate v svoj prid, največkrat se je namerno zmotil pri seštevanju, drugi je skrivoma kradel in menjal karte iz talona, tretji ni upošteval pravila o barvah, na koncu se je izkazalo, da so vsi štirje neprestano goljufali, zraven pa pili palinko kot vodo.

Kakšen je ta svet, sem se prijel za glavo. Petindvajset let vsak torek pridejo varati drug drugega, pa še nič slabe vesti nimajo. In to naj bi bila prava resnica …”

“Neverjetno,” se je zgražal Aljaž, “in kako se je vse skupaj končalo.”

“Tisti, ki je kradel v zapisniku je videl onega, ki je kradel iz talona. Čeprav je še vedno držal srčnega kralja med prsti, je trdil, da ni res, da ga oni hoče po krivem obtožiti, ker je uvidel, da bo tisti večer plačilni. Beseda je dala besedo, nakar je tat iz talona udaril tatu iz zapisnika po nosu, da se mu je pocedila kri. Zapisničar mu seveda ni ostal dolžan in mu je naredil črno oko.

Potem so popili vsak še po eno palinko, se objeli in obljubili, da se drugi torek zagotovo spet vidijo.

“Takšno tradicijo je treba gojiti,” je še zaklical tisti s črnim učem.

Tako milo se že dolgo nisem zjokal na svoje rjavo oko. Kaj res ni kraja na tem svetu, kjer bi lahko našel pravo resnico?

“Seveda je,” je palčka tolažil Aljaž, “samo malo smole si imel, boš videl, čisto drugače bo, ko boš naletel na prave ljudi.”

“Naj ti vaš bog pozlati te besede,” je rekel Brin, ki se mu je ob tistem spominu spet orosilo rjavo oko, “počakaj, boš videl, kaj se mi je pripetilo v Rimu.”