Poezija, ki se je rodila na delavnici, ki je potekala v okviru natečaja (Brez) mejno potovanje, pod vodstvom Gabriele Babnik.
Nataša Bodlaj: STRASTI
Utonila sem v tvojih globokih očeh,
ožarjenih z nevidno svetlobo številnih zvezdic,
od katerih je vsaka pripovedovala svojo zgodbo.
Predala sva se divji, neobrzdani strasti
in pozabila na svet, pozabila na čas.
Ta noč prvinskih nagonov je dala življenju nov zagon,
nov uvod in nove spomine.
Po tej divji noči bilo jih je še več,
a nobena tako strastna kot prva.
In z vsako naslednjo je bilo razočaranj več in več
in strast je postala rutina.
Že Lorca je rekel, da življenja brez strasti ni vredno živeti,
zato sva se razšla,
morda premlada, da bi resnično ljubila.
Dolgo noči je preteklo, da spet sem čutila enake strasti,
da spet so mi postale všeč neke druge oči.
In tokrat bo drugače.
Ne bom dopustila, da plamen v nama ugasne,
ker zdaj vem, resnično vem,
da se je za ljubezen vredno boriti.
