Dim Zupan: Resnica treh (LAŽNIVA RESNICA)

0
65

 Izpod  peresa Dima Zupana; pisatelja za otroke, mladino in odrasle. V nadaljevanju si preberite eno izmed pravljic  iz knjige Lažniva resnica, ki je izšla pri Založbi Mladika.

Dim Zupan: Resnica treh

Pravijo, vse poti vodijo v Rim, rek je še iz časov, ko je bil imperij, jaz bi pa malo v šali lahko rekel, vsi oblaki lete proti večnemu mestu. Stavbe po tisoč let in več tam niso nobena redkost. Rad poležavam na skalah Koloseja in se spominjam nesmiselnih gladiatoeskih bojev. Obiskal sem torej staro patricijsko hišo, v kateri je prebival plemeniti gospod s svojo soprogo, gospodinstvo jima je pa vodila mlada čedna služkinja.

To so ljudje, ki živijo v skladu s tradicionalno kulturo in vrednotami, tu bo gotovo domovala tudi prava resnica, sem si dejal in si zadovoljno pomel roki. Edino, kar sta v svojem življenju počela plemeniti gospod in plemenita gospa, je bila skrb za njuni plemeniti trupli, z drugimi besedami, ukvarjala sta se samo sama s seboj. Ker sta imela zaradi številnih rentnih računov denarja na pretek, sta skrbela predvsem za to, da sta živela čim lagodnejše življenje. Za to pa je morala poskrbeti služkinja, kuhala je, pospravljala in ju stregla spredaj in zadaj.

“Jaz bi od večnega brezdelja znorel,” je palčka prekinil Aljaž.

“Človek se vsemu privadi, kakorkoli že, veš zakaj sem se klatil po svetu, bil je že skrajni čas, da začnem pisati svoj znanstveni esej.

In res je vse teklo kot po maslu. Služkinja je vestno shranjevala račune za dobrine, katere je nabavljala, bila je pridna kot mravljica, brezdelja sploh ni poznala.

Plemenita gospod in gospa sta si delila komplimente in si izkazovala ljubezen, da ju je bilo veselje pogledati. Skratka, odnosi so bili naravnost idealni.

Bila sta celo tako velikodušna, da je služkinja smela z njima večerjati za isto mizo. Seveda, ko je vsem postregla.

“Končno,” je zadovoljno rekel želiščar Aljaž.

“Nič končno,” se je razjezil palček, “kar naenkrat opazim, da plemeniti gospod pod mizo nekaj motovili z desno nogo. In kaj sem ugotovil? S svojo nogo je božal nogo uboge služkinje, zraven pa pel slavo svoji plemeniti soprogi. Kako je lepa, kako je pametna, duhovita, sploh najčudovitejša ženska na svetu.

“To je pa bilo res pokvarjeno,” se je nakremžil Aljaž.

“Pa se ni končalo samo pri tem. Ko sta se blagorodja odpravila vsak v svojo spalnico, je služkinja neslišno smuknila v gospodovo sobo. Ta jo je pročakal z dragoceno ogrlico v roki …”

“Kakor sem ti obljubil,” se je priliznjeno slinil.

“Sram ga bodi,” je jezno dodal Aljaž.

“Prav zares,” se je strinjal Brin, “dobro, da sem imel robec s seboj, tako se mi je ulilo iz rjavega očesa, pa tudi modro ni bilo povsem suho. Sedel sem na vrh Koloseja in čakal na primeren oblak.”