Nad Mušničnim mestom so se podile jutranje meglice. Na strehah so pokašljevali dimniki in v oknih hišk so se prižigale prve luči.
V hišici z rdečimi polkni je budilka zvonila v prazno. Škrat Tonko se je pokril čez glavo in zamrmral: “Danes ne bom vstal.”
Bolha Lili, ki je živela pod škratovo posteljo in ji je zvonjenje šlo že pošteno na živce, je skočila na škratovo blazino.
“Kaj je narobe, Tonko?” je vprašala.
“Oh, star sem 250 let in čisto vsak dan je enak prejšnjemu. Oblečem rdeče hlače in čepico, tako kot vsi škratje v mestu, pozajtrkujem mušnične kosmiče in odhitim na borovničevo polje. Prav v ničemer se ne razlikujem od drugih, jaz pa bi bil rad vsaj malce drugačen!”
“Oh, Tonko! Pa saj si drugačen! Zakaj pa misliš, da imam tebe najraje in da stanujem ravno pod svojo posteljo? Zato ker si najbolj prijazen in zabaven škrat v mestu!” je odločno rekla Lili.
“Že mogoče, ampak videti sem kot vsi drugi škratje!” je zavzdihnil Tonko.
Bolha je poskočila: “Kaj ko bi danes levi čevelj obul na desno, desni čevelj pa na levo nogo?”
“Sem že poskusil,” je zamrmral Tonko. “Bil sem tako neroden, da sem padel po stopnicah! Tudi čepico sem že obrnil narobe, a nisem bil videti prav nič drugače.”
“Kaj pa, če bi kupil novo obleko?” poskusila Lili.
“Le kje? V naši trgovini že tisoč let prodajajo samo eno vrsto srajc in hlač. Vsi škratje se oblačimo enako.”
Tonko je žalostno zavzdihnil in se spet pokril čez glavo. V sobici je nekaj trenutkov vladala tišina, nato pa se je izpod odeje zaslišalo: “Že vem!!!”
Lili je presenečeno odskočila na omaro, Tonko pa je odhitel v kopalnico. Oblekel se je in obul, nato pa v roko vzel glavnik in si brke namesto navzdol počesal navzgor.
Lili, ki je priskakljala za njim, se je nagajivo nasmehnila in zaklicala: “Uauu, saj si čisto drugačen. Če ne bi vedela, da si ti, te ne bi spoznala!”
Tonko se je pogledal v ogledalo in prikimal: “Ja, zdaj je mnogo bolje! Komaj čakam, da me vidijo ostali škratje!” je še zaklical in stekel iz hišice.
Lili je stala med vrati in gledala za njim. Kmalu se je izgubil med ostalimi rdečehlačnimi škrati, ki so hiteli na borovničevo polje, a kljub temu je Lili vedela, kateri je Tonko, tudi ko je bil le še majhna pika na koncu ulice. Njegov korak je bil daleč najbolj poskočen, njegov smeh pa je med hišami odzvanjal kot veselo cinglanje.
