Včeraj, v četrtek, 24. novembra
… ob 10.00 dopoldne se je na odprtem odru Društva slovenskih pisateljev pojavil star rdeč "dirkalec" – kolo iz mladosti ustvarjalca za otroke, nominiranca letošnje nagrade Desetnica – Primoža Suhodolčana. In je Suzana Tratnik, prav tako nominiranka Desetnice, prinesla kocko, s katero (se) je kot deklica igrala Človek ne jezi se. Iz otroštva je zraslo – odlično pisanje.
Študent Mitja Drab, ki se je v Pisateljski sobi pridružil Dragi Potočnjak "ni nikoli imel želje, da bi vozil Formulo 1 ali kiparil." Želel pa si je – pisati pesmi. In jih piše. Kot študira fiziko; fizika in poezija se dotakneta in dopolnita v točki širine. Drobna formula zavzame široko resnico, široko območje. Tudi poezija je aksiom vsega mogočega.
Pozno popoldne: Goran Dekleva in Primož Čučnik, nagrajenca uglednih nagrad Društva slovenskih pisateljev – Stritarjeve (nagrada za literarno kritiko) in Jenkove nagrade (nagrada za najboljšo pesniško zbirko). Z njima se je pogovarjala Petra Koršič.
Primož Čučnik, letošnji Jenkov nagrajenec:
Nagrade za pesništvo vidim kot koristne, opozarjajo na knjige posamično, na poezijo nasploh.
Najboljša je negativna kritika. Pozitivna je šla bolj mimo mene. Negativna … pogrešam neposredno izrekanje dobrega in slabega v knjigi. To bi avtorjem pomagalo. Ne mislim "razsuvaške" kritike.
Goran Dekleva, literarni kritik:
Kritika opozarja na to, da čas teče. Da se spreminjajo forme.
Idealni bralci kritik bi bili tisti, ki so knjigo že prebrali. Komunikacija.
