Kot sem že razložil v prejšnjih komentarjih, vodijo človeško duhovno evolucijo bitja, ki so zaključila svojo stopnjo razvoja med prejšnjo inkarnacijo Zemlje – imenovano obdobje stare Lune ali Lunarna faza. Njihovo vodenje pa ovirajo in mu nasprotujejo bitja, ki niso zaključila svojega razvoja v Lunarni fazi. Izgleda kot paradoks, da medtem ko ta nepopolna bitja zavirajo razvoj bitij, ki so uspešno zaključila svoj razvoj pri njihovem vodenju duhovne evolucije človeštva, jo hkrati tudi podpirajo in pospešujejo. Odpor, ki ga nudijo našemu razvoju, mu daje novih moči, ga krepi in povečuje težo in pomen silam tistih bitij, ki pospešujejo naš razvoj. Krščanski ezoterizem imenuje obe skupini bitij – tisto, ki je dosegla eno razvojno stopnjo višje od naše, in tisto, ki nam pomaga z oviranjem razvoja, angeli ali angeloi. Nad njimi so bitja višjih hierarhij, arhangeli, arhai in tako dalje, ki tudi sodelujejo pri vodenju človeštva.
Na vsaki od teh hierarhij najdemo bitja različnih stopenj popolnosti. V začetku sedanjega zemeljskega obdobja evolucije, na primer, najdemo angele višjih in nižjih položajev. Tisti z nižjih položajev so komaj dosegli najnižjo stopnjo razvoja ob zaključku Lunarne faze in začetku zemeljskega obdobja, tisti z višjih položajev pa so napredovali do veliko višjih stopenj. Med tema dvema vrstama lahko najdemo angeloije poljubne možne stopnje razvoja, ki ustrezno svojemu nivoju sodelujejo pri vodenju človeške evolucije. Tako so imela vodilno vlogo v razvoju egipčanske kulture tista bitja, ki so dosegla višjo stopnjo popolnosti v Lunarni fazi, pred tistimi, ki so vodila človeštvo v grško-latinskem obdobju, ta pa so bila bolj popolna od tistih, ki vodijo človeštvo danes. Tista bitja, ki bodo naslednja vodila človeštvo, so se razvila in oblikovala za to delo med egipčanskim in grškim obdobjem. Na tak način so bila pripravljana za vodenje kulture, ki se še naprej razvija.
V obdobju, ki je sledil katastrofi Atlantide, razlikujemo sedem različnih kulturnih epoh ali dob: staroindijsko, staroperzijsko (tu je mišljena širša staroazijska kultura, na območju katere se je kasneje razvilo Perzijsko cesarstvo), egipčansko-kaldejsko, grško-latinsko. Našo peto epoho, ki se je začela okrog 12. stoletja, sestavlja pet kulturnih obdobij. Čeprav smo še nekako v sredini naše epohe, že potekajo priprave za šesto epoho. Z drugimi besedami se te posamezne periode evolucije prekrivajo in prehajanja so zelo postopna. Sedma epoha po Atlantidi bo sledila šesti.
Pri podrobnejšem pregledu vodenja človeštva ugotovimo, da so samo v tretji kulturni epohi, v egipčansko-kaldejski, angeli ali nižja dajanska bitja postali do neke mere neodvisni vodniki človeške evolucije. To ne velja za staroperzijsko obdobje. Angeli takrat še niso imeli take neodvisnosti in so bili podrejeni v veliko večji meri višjim vodstvom, kot je bil to primer v egipčanski eri. V starih perzijskih časih so angeli še delali po impulzih, ‘navodilih’ hierarhij nad njimi. Kljub temu torej, da je bilo vse podrejeno vodenju angelov, so se le-ti pokoravali ukazom arhangelov.
Po drugi strani pa so bili v obdobju stare Indije, v katerem je življenje po Atlantidi doseglo pod vodstvom velikih humanih učiteljev neuravnoteženo visoko duhovno stanje, arhangeli sami še vedno vodeni od višjega vodstva, namreč tistega iz prvobitnih ali ‘najvišjih izvorov’.
Tako lahko rečemo, da so se od staroindijskega obdobja dalje, preko staroperzijske in egipčansko-kaldejske kulture, določena bitja višjih hierarhij pospešeno umaknila iz vodenja človeštva. Posledično so postala človeška bitja v času četrtega, grško-latinskega poatlantidnega kulturnega obdobja v določenih pogledih popolnoma neodvisna. Naj poudarim, da nadčloveška bitja, ki sem jih zgoraj opisal, še vedno vodijo človeško evolucijo, vendar držijo vajeti, kolikor je mogoče rahlo.
Rezultat tega je bil, da so duhovna bitja pri vodenju človeštva pridobila največ pri dejanjih, ki so jih naredili ljudje sami. To pojasni celoten človeški karakter grško-romanskega obdobja: človeška bitja so bila popolnoma prepuščena svojim lastnim virom. Značilnosti umetniškega in političnega življenja v grško-romanskem obdobju so zrasle iz te človekove nuje živeti iz sebe, iz svoje individualnosti, na svoj lastni način. (Nadaljevanje čez 3 dni.)
