Aktivne sile zvezdnega sveta nas potiskajo v fizično inkarnacijo. Zaznave jasnovidnih nam omogočajo videti v organizacijo osebe in spoznati, da je ona ali on v resnici rezultat skupnega delovanja takih kozmičnih sil. To želim ilustrirati v hipotetični obliki, ki popolnoma ustreza jasnovidnim zaznavam.
Če z jasnovidnostjo raziščemo strukturo možganov neke osebe in vidimo, da so določene funkcije locirane v določenih predelih in spodbudijo določene procese, bi ugotovili, da so možgani vsake osebe različni. Niti dva človeka nimata enakih možganov. Če bi lahko dobili sliko celotnih možganov, z vsemi vidnimi podrobnostmi, bi dobili za vsako osebo drugačno sliko. Če bi fotografirali možgane osebe v trenutku rojstva in še nebo direktno nad krajem rojstva te osebe, bi bili ti dve fotografiji zelo podobni. Zvezde na fotografiji neba bi bile razporejene na enak način, kot bi bili razporejeni določeni deli možganov na drugi fotografiji. Naši možgani so torej resnično podoba nebes in vsak od nas ima drugačno podobo glede na čas in kraj rojstva. To naznanja, da smo rojeni iz celotnega univerzuma.
Ta vpogled nam da neko idejo o načinu, kako se makrokozmos manifestira v posamezniku, in od tod lahko razumemo, kako se manifestira v Kristusu. Če smo mislili, da je po krstu makrokozmos živel v Kristusu na enak način, kot živi v vsakem drugem človeškem bitju, bi bila naša ideja napačna.
Poglejmo za trenutek Jezusa Kristusa in njegovo izjemno in nenavadno življenje. Na začetku krščanske ere sta bila rojena dva dečka z istim imenom Jezus. Eden je pripadal Natanovi liniji Davidove hiše in drugi Solomonovi liniji iste hiše. Oba dečka sta bila rojena v približno istem času.
V Solomonovem otroku, ki je bil opisan v evangeliju sv. Mateja, se je inkarnirala individualnost, ki je prej živela kot Zaratustra. V Jezusu, upodobljenem v evangeliju sv. Mateja, srečamo reinkarniranega Zaratustro ali Zoroastra. Individualnost Zaratustre je odraščala v tem otroku na način, ki ga opisuje sv. Matej, do dvanajstega leta starosti. Takrat je Zaratustra zapustil svoje telo in se preselil v telo drugega Jezusa, tistega, ki je opisan v evangeliju sv. Luke. To je razlog, da je postal otrok Jezus tako nenadoma povsem drugačen. Ko so ga njegovi starši našli v templju v Jeruzalemu po tem, ko je vanj vstopil duh Zaratustre, so bili osupljeni. Na to kaže dejstvo, da niso mogli razumeti, kaj jim je rekel, ko so ga našli, ker so poznali le Natana Jezusa, kakršen je bil pred tem. Jezus, ki je zdaj stal pred njimi, je lahko govoril kot pisar v templju, ker je bil v njem Zaratustrov duh.
Duh Zaratustre je živel in zorel v še večjo popolnost v tem Jezusu, ki je prišel iz Natanove linije Davidove hiše vse do tridesetega leta. Mogoče je bilo opaziti vplive Bude, ki so pritekali iz duhovnega sveta v astralno telo tega mladeniča, v katerem je živel duh Zaratustre.
Res je, kar uči vzhodna tradicija, da je bil Buda rojen kot ‘bodisatva’ in je šele pri devetindvajsetih letih dosegel stopnjo Bude. Ko je bil Gautama Buda še majhen otrok, je prišel v kraljevsko palačo objokan veliki Indijski modrijan Asita. Kot jasnovidec je Asita vedel, da bo ta kraljevski otrok postal ‘Buda’. Edino to je obžaloval, da zaradi svoje starosti ne bo doživel in videl, kako bo sin Sudodana postal Buda. Ta modrec je bil ponovno rojen v času Jezusa iz Nazareta. On je tisti, ki ga evangelij sv. Luke opisuje kot duhovnika v templju, ki vidi, da se je sam Buda pojavil v Natanu Jezusu. Ker je to videl, je rekel: ‘Gospod, zdaj dovoli, da tvoj služabnik odpotuje v miru … ker moje oči so videle tvoje zveličanje.’ (Luka 2: 29–30). Skozi astralno telo tega dečka Jezusa, predstavljenega v evangeliju po sv. Luki, je Asita lahko videl, česar ni mogel videti v Indiji: bodisatvo, ki je postal Buda.
Vse to je bilo potrebno, da se je razvilo telo, ki je prejelo krst sv. Janeza v reki Jordan. V trenutku krsta je individualnost Zaratustre zapustila trojno – fizično, eterično in astralno – telo Jezusa, ki je odraščal v nenavadnih okoliščinah, da je tako omogočil duhu Zaratustre, da se je nastanil v njem. Ponovno rojen Zaratustra je moral prestati dve razvojni možnosti, predstavljeni v dveh dečkih z imenom Jezus. Janez Krstnik je prišel pred telo Jezusa iz Nazareta, v katerem je delovala kozmična individualnost Kristusa. Ostala človeška bitja se inkarnirajo v njihovo zemeljsko eksistenco v skladu s kozmičnimi zakoni, tem pa potem nasprotujejo tisti, ki izvirajo iz pogojev zemeljske evolucije. V primeru Jezusa Kristusa so v njem po krstu ostale aktivne samo kozmične duhovne moči. Zakoni zemeljske evolucije nanj sploh niso vplivali. (Naprej čez 3 dni.)
