Duhovno vodstvo človeku in človeštvu – Rudolf Steiner, 26. del (3P-67)

0
194

 

 

Ko je Kristus vstopil v zemeljsko zgodovino, je bil vanjo uveden popolnoma nov element. Celo zunanji elementi zgodovine nosijo pričevanja o tem. V prvem kulturnem obdobju po katastrofi Atlantide so ljudje zelo dobro vedeli, da so bili fizični planeti, kot so Mars, Jupiter ali Saturn, izrazi duhovnih bitij. V kasnejših obdobjih je bil ta pogled popolnoma pozabljen. Ljudje so postopoma začeli gledati nebesna telesa kot pretežno materialne stvari in so jih presojali po njihovih fizičnih stanjih. V srednjem veku so ljudje videli v zvezdah samo to, kar so lahko zaznali s svojimi fizičnimi očmi: sfero Venere, sfero Sonca, Marsa, in tako naprej vse do sfer zvezd stalnic na nebesnem svodu. Poleg tega so verjeli, da obstaja osem sfer, ki zapirajo ostale v obliki trdnega modrega zidu okrog njih.

 

V tistem času je Nikolaj Kopernik zamajal s svojimi odkritji prevladujoč in ustaljen pogled, ki se je popolnoma naslanjal na to, kar so človekova čutila lahko zaznala. Po mnenju moderne naravoslovne znanosti lahko le ljudje z zmedenim umom trdijo, da je svet maja, iluzija ali privid, in da je potrebno pogledati v duhovni svet, da bi našli resnico. Znanstveniki verjamejo, da je resnična znanost osnovana na tem, kar zaznajo naša čutila in si te zaznave beležijo. Edini čas, ko so bili astronomi izključno odvisni od svojih čutil, je bil takrat, ko je astronomija prevladovala nad nasprotovanji modernih astronomov.

 

Moderna astronomija se je začela razvijati kot znanstvena veda, ko je Kopernik začel razmišljati o tem, kar obstaja v vesolju zunaj meja človeških čutnih zaznav. To, da so se razvile v nasprotju z zaznavnimi pojavi, velja pravzaprav za vse veje znanosti. Čas, ko je Kopernik razlagal, da je to, kar vidimo, maja, iluzija, in da se moramo zanesti na to, česar ne vidimo, je začetek znanosti, kakršno poznamo danes.

 

Moderna znanost ni mogla postati znanost, dokler se je zanašala izključno na zaznave čutil. Giordano Bruno kot filozofski razlagalec Kopernikovega učenja je trdil, da osma sfera, ki je veljala za mejo prostora in je vsebovala vse, sploh ni meja. Bila je maja, iluzija, in se je le zdelo, da je meja. V realnosti se v vesolju preliva ogromno svetov. Kar je prej veljalo za omejitev vesolja, je zdaj le omejitev sveta človeških čutnih zaznav. Ko ne obravnavamo sveta zgolj na osnovi tega, kar prihaja do nas preko naših čutil, zmoremo zaznati neskončnost.

 

V davnih časih je človeštvo že imelo sposobnost duhovnega pogleda na vesolje, vendar je bila v teku zgodovine postopno izgubljena. Duhovni pogled na svet je bil zamenjan z razumevanjem sveta, ki je temeljil izključno na čutnih zaznavah. Potem je vstopil v človeško zgodovino Kristusov impulz. Po tem principu je bilo človeštvo vodeno tako, da ponovno prepoji materialistični pogled z duhovnostjo. V trenutku, ko je Giordano Bruno zlomil omejitve čutnih zaznav, se je Kristus v njem tako zelo razvil, da je moč duše, ki jo je navdihnil Kristusov impulz, začela delovati v njem. To kaže na pomembnost Kristusovega posredovanja v človeško zgodovino in razvoj, ki je še vedno na samem začetku. (Nadaljevanje čez 3 dni.)