Kaj je potemtakem cilj duhovne znanosti?
Duhovna znanost dopolnjuje, kar so Bruno in ostali naredili za zunanje fizikalne znanosti s stalnim predstavljanjem, da običajne, na čutnih zaznavah temelječe znanstvene discipline, lahko zaznavajo in razumejo le majo ali iluzijo. Nekoč so ljudje gledali v nebo v »osmo sfero« in verjeli, da je to meja vesolja. Moderno mišljenje na podoben način predpostavlja, da je človeško življenje omejeno z rojstvom in smrtjo. Duhovna znanost razširja meje življenja preko teh meja.
Podobne ideje nam omogočajo videti človeško evolucijo kot neprekinjeno verigo. Resnično, kar sta Kopernik in Bruno dosegla za prostor s preseganjem čutnih predstav, je bilo znano že prej preko duhovnih tokov inspiracije, ki se danes nadaljuje z duhovnimi znanostmi, kot sta teozofija in antropozofija. Moderni ezoterizem, kot ga lahko imenujemo, je deloval na skriven in misteriozen način na Koperniku, Brunu, Keplerju in na drugih. Ljudje, katerih pogled temelji na odkritjih Bruna in Kopernika, bi se izneverili svojim lastnim tradicijam, če ne bi sprejeli teozofije in antropozofije in bi vztrajno sledili le zaznavnim pojavom.
Kakor je Giordano Bruno prodrl skozi modri nebesni svod, tako duhovna znanost prodira skozi meje rojstva in smrti in dokazuje, da človeška bitja prihajamo iz makrokozmosa v fizično življenje na tem svetu in da se po smrti ponovno vračamo v makrokozmos. Kar je v omejenem obsegu razkrito v posamezniku, je mogoče videti v veliko večjem obsegu v predstavniku kozmičnega duha, v Kristusu Jezusu. Impulz, ki ga je Kristus dal evoluciji, je lahko dan samo enkrat. Samo enkrat je celotni univerzum odslikan tako, kot je bil v Kristusu. Konstelacija, ki je obstajala takrat, se ne bo ponovila nikoli več. Ta konstelacija mora delovati skozi človeško telo, da bi lahko podelili njen impulz na Zemlji. Kot se prav ta konstelacija ne bo ponovila znova, se tudi Kristus ne bo znova inkarniral. Ljudje trdijo, da se bo Kristus znova pojavil na Zemlji samo zato, ker ne vedo, da je Kristus predstavnik celotnega univerzuma in ker ne znajo najti poti k ideji Kristusa, ki jo v vseh njenih elementih predstavlja duhovna znanost.
Moderna duhovna znanost je razvila idejo Kristusa, ki nam prikazuje našo sorodnost s celotnim makrokozmosom v novi luči. Za resnično spoznanje Kristusa potrebujemo navdihujoče sile, ki so zdaj podeljene preko nadčloveških bitij starega egipčansko-kaldejskega obdobja, ki jih je neposredno vodil Kristus. Potrebujemo to novo inspiracijo, ki so jo pripravili veliki ezoteriki srednjega veka od trinajstega stoletja dalje. Ta nova inspiracija mora biti bolj in bolj posredovana čim večjemu številu ljudi. Če pravilno pripravimo dušo za sprejem duhovnega sveta, kot to učijo duhovne znanosti, bomo sposobni jasnoslišnosti in jasnovidnosti, kar nam razkrivajo te staroegipčanske in kaldejske moči, ki so zdaj postale duhovni vodniki pod vodstvom Kristusovega bitja. Čas od prvih stoletij krščanstva do današnjih dni je bil le priprava na to, kar bo enkrat v prihodnje človeštvo prejelo in razumelo.
V prihodnosti bodo človeška srca napolnjena s Kristusovo idejo, njena moč pa bo presegla vse, kar je človeštvo že spoznalo in razumelo. Prvi impulz, ki ga je prinesel Kristus, in njegovo razumevanje, ki je živelo naprej vse do danes, sta bila celo v najboljših primerih le priprava na resnično razumevanje Kristusa. Kdor bo predstavljal idejo Kristusa na ta način na Zahodu, bo zelo verjetno obtožen, da ne temelji na zahodni krščanski tradiciji. Nenazadnje, ta zahodna krščanska tradicija je skrajno neprimerna za razumevanje Kristusa v bližnji prihodnosti. (Nadaljevanje čez 3 dni.)
