Prvi so naredili ledeno vino in prvi zavarovali svojo vinsko kapljico Belokranjca. Vesela jesen s čudovito obarvano pokrajino nudi odlična vina, ki bi zlahka konkurirala Bricem, če bi ne bila na repu države.
Bela krajina se prebuja, ker se vse bolj zaveda, koliko ima nuditi obiskovalcem ne le poleti, ampak tudi jeseni, ko se narava odene v čudovite barve in ko v sodih zorijo njihova vina. Običajno je govora o reki Kolpi, o šengenski meji, o Gorjancih, ki bi jih zelo radi predrli in tako krajino približali središču Slovenije, kar pa so za zdaj le sanje Belokranjcev. Zato se tembolj trudijo opozoriti nase s prireditvami, kot so vinska vigred, jurjevanje in Vesela jesen, ki traja kar mesec dni – od sredine oktobra do sredine novembra, ko so na vrsti številna martinovanja in pohodi. Tedaj se radi pohvalijo z vini, nagrajenimi doma in v tujini, ki si jih prislužijo prvovrstni vinogradniki in vinarji, kot so Vinska klet Kmetijske zadruge Metlika, oče in sin Jože Prus, Martin Pečarič, Jože Šturm in še drugi.
Ko zadiši belokranjska pogača
Belokranjci te zadnje čase vselej pričakajo na vratih s še toplo in že na daleč dišečo pogačo, ki bo vsak čas kronana s priznanjem za avtohtono dobroto. Žal pa je ni mogoče nikjer kupiti. Kot je povedala vodja Turističnega informativnega centra, Andreja Drakulič Veselič, je to pač pogača, ki jo domala pečejo pri vsaki hiši. Tako smo bili deležni te pozornosti pri vsakem vinogradniku oziroma vinarju. In dobrota se je še kako prilegla k vinom, ki so nam jih ponudili v pokušino. Na pogačo niso pozabili niti v lepo in praktično urejenem novem hotelu v središču Metlike, kjer tudi dobro kuhajo in čakajo, da bi jih popotniki odkrili.
Med potjo k zidanicam nam je predstavnica Turističnega informativnega centra pokazala, kako v brezovem gozdu oživljajo stare steljnike, kjer so kmetje nekoč grabili suho listje, ki so ga uporabljali za steljo v hlevih, da živina ni ležala na golih tleh, kar se zdaj, v sodobnih hlevih sicer dogaja. Očiščene površine naj bi služile rekreaciji. V Beli krajini je namreč vse več možnosti za pohodništvo in kolesarjenje. Zanimanje za kolesarske steze med vinogradi in ob Kolpi je tako veliko, da so letos že tretjič ponatisnili vodnik po kolesarskih poteh. In to gre, seveda, na roke tudi gostincem in vinogradnikom. Nihče v teh krajih ne more ostati lačen in žejen.
Ledeno vino za bogove
Zibelka belokranjskega vinarstva je Vinska klet Kmetijske zadruge Metlike, ki ima letos za seboj že stoletnico obstoja. Zaposlujejo 250 ljudi in so poleg tovarne Kolpasan redki, ki se lahko pohvalijo, da jim gre dobro, za razliko od podjetij, ki so naplavila več sto nezaposlenih.
Vinsko klet, ki ima globoko v zemlji za tri milijone litrov vina prostora, že vrsto let vodi Anton Pezdirc. Povedal je, da so v njihovi kleti prvi v nekdanji Jugoslaviji leta 1985 pridelali ledeno vino in ga poimenovali Kolednik, ki je zdaj blagovna znamka kleti. To je tudi eno dražjih vin. 2,5 decilitra stane pri njih 45 evrov in je po okusu nekaj božanskega. Vsaj po meri ženskih brbončic! Zastavonoša v dragocenosti je rumeni muškat iz suhih grozdnih jagod s 60 evri za četrt litra! Klet je tudi prva, ki je zavarovala vino Belokranjec kot avtohtono. Seveda pa se klet lahko pohvali s številnimi priznanji in šampijonskimi vini. Nas pa so med drugim postregli s slovenskim beaujoulejem, ki je že letošnji pridelek in se imenuje Portugalka. Ta je zadnji hit belokranjskih vinogradnikov.
Vhod v klet varujejo lepo rezljana hrastova vrata, notri pa se v dolgi vrsti diči 34 velikih in nad njimi prav toliko majhnih sodov iz slavonskega lesa. Od teh jih je nekaj okrašenih z izrezljanimi motivi iz časov, ko so Belokranjci še ročno in v narodni noši obdelovali vinograde in pridelovali vino.
Vina, med, ovce pa gostinstvo
Na Krmačini nad Metliko se na sveže zgrajena zidanica dviguje sredi vinogradov in že prvi vtis pove, da je nekaj posebnega, saj jo krasi vrsta domiselnih malenkosti, ki notranjosti vtisne belokranjski pečat. Prijetno je stisniti roko komaj šestindvajsetletnemu vinarju, Jožetu Prusu, in potem še njegovemu ponosnemu očetu enakega imena. “Naš fant sodi že v četrti rod Prusovih vinogradnikov,” je rekel in je vso pokušino prepustil njemu, medtem ko je sam v gornjem delu zidanice stregel druščini ljubljanskega župana Zorana Jankoviča. Klet sega dve nadstropji pod zemljo, a je tako lično in sodobno urejena, da nimaš občutka, da si v kleti. Tudi tu smo poskusili najprej Portugalko, nazadnje pa predikatna vina, kot je na primer slamnato vino, ki smo ga novinarji, med katerimi je bilo nekaj dobrih poznavalcev, krstili za božansko. Sicer pa se Prusovi lahko pohvalijo s svetovnim šampionom med sladkimi vini in še drugimi priznanji.
Zanimivo je, da se nekateri vinogradniki ukvarjajo še z drugimi pridelki. Prusovi imajo velike količine medu in ga v vinoteki prodajajo skupaj z vini. Vinogradnik Anton Jakljevič redi ovce, ki mu prav pridejo na turistični kmetiji.
Martin Pečarič, ki si je uredil zidanico v stari hiši z izredno tankočutnostjo za drobne dodatke v belokranjskem slogu, ima tudi dodatno dejavnost. Vzgaja trsne cepljenke, s katerimi je veliko dela, a se povpraševanje po njih zmanjšuje, medtem ko gredo dobra vina vselej v promet. Postregel nam je s Portugalko, s slamnatim vinom in penino Rosalija.
Oti Šturm, ki sodi med najuspešnejše belokranjske vinarje z vrsto tujimi priznanji za svoja vina, pa ima Grajsko klet. Ta je urejena v grajskem slogu v samem gradu sredi Metlike in jo vodi njegova žena Lidija. Sicer pa na pokušino njegovih vin sprejemajo naročene goste v svoji zidanici med vinogradi. So tudi kulinarični strokovnjaki in na jedilniku ponudijo tako slastne rogljiče z makom kot belokranjsko ali ajdovo pogačo, pa šunko v testu in jagnjetino na žaru in še kaj sladkega. K vsaki jedi pa seveda sodi določeno vino.
Tradicionalna arhitektura, Partizanski trg in rovaš
Metlika je z ohranjeno tradicionalno arhitekturo prijetno mesto. Za seboj ima dolgo zgodovino, saj je dobila mestne pravice že davnega leta 1365, ko so našo deželo še ogrožali Turki in se večkrat znesli nad Belokranjci. Zato je avstrijski cesar tja naselil znane bojevnike proti Turkom – Uskoke, ki so po svoje zaznamovali Belo krajino. V grajskem metliškem muzeju je predstavljena njihova vloga. Tam je opisana in predstavljena vsa zgodovina teh krajev od pradavnine, srednjega veka, prve in druge svetovne vojne do danes. Zanimivo je, da so ohranili ime glavnega trga kot Partizanskega in kip Tita, saj je bil odpor proti nemškemu okupatorju v Beli krajini zelo močan.
Kar koli zdaj gradijo, skušajo vnesti nekaj belokranjskega in v času praznikov se ne manjka ljudi, oblečenih v narodno nošo. Posebnost belokranjskih vinogradnikov so soseske zidanice, od katerih je še delujoča v Drašičih. Gre za nekakšno vinsko banko, v katero je vsak član moral kot članarino prispevati določeno količino vina. Tega so potem lahko sposojali tistim, ki jim ga je prekmalu zmanjkalo. Nekdaj je namreč vino veljalo za plačilno sredstvo, celo pogrebe so poravnavali z njim. Vodja soseke pa je vse opravke z vinom beležil z rovašem, nekakim lesenim računalnikom, v katerega je vrezoval dolgove članov. Ko so dolg poravnali, je črtice pod njegovo hišno številko porezal. To tradicijo zdaj ohranjajo, vsako leto organizirajo pohod po zidanicah, ki je vse bolj obiskovan, se družijo v soseski hiši in sprejemajo turiste.
