Duhovno vodstvo človeku in človeštvu – Rudolf Steiner, 3. del (3P-44)

0
218

 

Ugotovimo lahko, da ob rojstvu ne zapustimo popolnoma sveta, v katerem smo živeli, preden smo se rodili v ta naš nov, fizični obstoj. V resnici tega sveta nikoli popolnoma ne zapustimo. Kar imamo za del naše višje duhovnosti, je vstopilo v nas in ostane z nami. Kar nosimo s seboj, ni višji Jaz, ki ga moramo še postopno razviti, ampak tisti del, ki že obstaja in ki nas pogosto vodi k temu, da se dvignemo nad same sebe.

Vse, kar lahko izvršimo v smislu idealov in umetniške kreativnosti pa tudi naravnih zdraviteljskih sil v našem telesu, ki neprestano uravnovešajo poškodbe, ki nam jih prizadeva življenje, ne izvira v naših običajnih, racionalnih umih, ampak v globljih silah, ki delujejo v naših zgodnjih letih in s katerimi razvijemo našo orientacijo v prostoru, oblikujemo govorne organe in razvijamo možgane. Te sile so prisotne v nas tudi kasneje. Ljudje pogosto pravimo glede poškodb in ran, ki jih preživljamo in trpimo v življenju, da zunanje sile ne bi mogle prav nič pomagati pri zdravljenju in da mora naš organizem razviti svoje notranje zdravilne moči. To, o čemer govorijo, je moder, dobrohoten vpliv, ki deluje nad nami. Iz tega istega vira pridejo najboljše sile, ki nam omogočijo zaznavati duhovni svet in z njihovo pomočjo pridobiti resnično jasnovidnost.

 

Vprašajmo se, zakaj višje moči delujejo na nas samo v zgodnjem otroštvu. Preprosto je odgovoriti le na en del vprašanja. Če bi višje sile nadaljevale s svojim delom na enak način v našem kasnejšem življenju, bi vedno ostali otroci in ne bi mogli nikoli doseči polnega samozavedanja, nikoli ne bi spoznali lastnega Jaza. Kar je v začetnem otroštvu delovalo od zunaj, mora biti prenešeno v naša lastna bitja.

 

Obstaja pa še bolj pomemben razlog, ki nam lahko pove več o skrivnostih človeškega življenja. Duhovna znanost uči, da moramo privzeti, da se je človeško telo, ki ga opazujemo na sedanji stopnji evolucije Zemlje, razvilo iz stopenj, v katerih je bilo pred tem. Kdor koli pozna duhovno znanost, ve, da so v poteku te evolucije na naše celotno telo delovale različne sile – nekatere na fizično telo, druge na eterično telo in tretje na astralno telo. Razvili smo se do današnje stopnje, ker so nas prizadela bitja, ki jih imenujemo luciferska in ahrimanska. Njihove sile so dosegle, da so naša osnovna bitja postajala slabša kot bi, če bi na nas delovale samo sile duhovnih bitij tega sveta, ki želijo izpopolniti naš razvoj skladno z evolucijo v pravo smer. Resnično nas trpljenja, bolezni in smrt pripeljejo do dejstva, da poleg bitij, ki podpirajo naš razvoj v pravi smeri, na nas delujejo in stalno onemogočajo in kvarijo naš razvoj še luciferska in ahrimanska bitja.

 

To, kar smo prinesli s seboj ob rojstvu, vsebuje nekaj, kar je boljše od česar koli, kar lahko naredimo v kasnejšem življenju. V zgodnjem otroštvu imajo luciferske in ahrimanske sile omejen vpliv na naše bitje. V bistvu so aktivne samo takrat, ko delujemo iz sebe v svojem zavestnem življenju. Če bi ohranili najboljši del nas samih v njegovi polni moči iz zgodnjega otroštva tudi kasneje, bi bil vpliv tega dela premočan za nas, ker luciferske in ahrimanske sile nasprotujejo in kljubujejo našemu boljšemu delu in bi tako zelo oslabile naše celotno bitje. Zgradba človeškega bitja v fizičnem svetu je taka, da ko nismo več mehki in voljni kot otroci, ne moremo več prenašati sil duhovnega sveta, ki bi delovale na nas direktno. Sile, ki tvorijo osnovo naši orientaciji v prostoru, razvoju govornih organov in možganov, bi nas zdrobile, če bi s svojim direktnim vplivom na nas nadaljevale tudi v kasnejšem življenju. Te sile so tako močne, da bi naš organizem propadel pod njihovo svetostjo, če bi še delovale na nas. Kljub temu pa jih moramo za delovanje, ki nas zavestno poveže z nadčutnim svetom, ponovno priklicati.

 

Zelo pomembno je, da to pravilno razumemo. V Novem testamentu preberemo: »Če se ne spreobrneš v otroka, ne boš nikoli vstopil v nebeško kraljestvo.« (Matej 18: 3). Kaj se zdi, da je najvišji ideal človeškega bitja, če ta stavek pravilno razumemo? Naš ideal mora zagotovo biti to, da se približamo zavestnemu odnosu s silami, ki so delovale na nas brez našega zavedanja v prvih letih našega otroštva. Hkrati moramo ugotoviti, da bi se sesuli pod močjo teh sil, če bi takoj in na prelahek način vplivale na naše zavestno življenje. Zatorej je potrebna skrbna priprava, da dosežemo sposobnosti, ki nas vodijo k zaznavanju nadčutnih svetov. Cilj te priprave je, da nas naredi sposobne prenašati, česar preprosto ne bi zmogli prenesti v običajnem življenju. (Nadaljevanje prihodnjič.)