Kamnite svitke postave
grmi Premagalec Bog.
Od piščali dišeče svečave
padam na zlato nebo.
Kot zemlja se glas mi stresa.
Mrtvi v življenje padajo.
Angeli si pulijo peresa.
Z njimi srce mi prebadajo.
Procesija svetih Njegovih
gre v Jagnjetovo globoko Kri.
Imena po njih rodovih
imajo smaragdne oči.
Preroki, slavite Gospoda,
ki je dober tako in večen.
Pojem od roda do roda.
Lep sem in belo oblečen.
S telesa si režem roko.
Solze začenjam liti,
ker sem tako visoko,
da me ne bi več smelo biti.
(Miklavž Komelj: Luč delfina, 1991)
Poznati sile, ki delujejo v nas v otroštvu, je poznati Kristusa v nas. Ali je res tudi obratno, da je mogoče s spoznanjem Kristusa v sebi ugotoviti, da je Kristus v nekem času na Zemlji resnično živel v človeškem telesu? Odgovorimo lahko pritrdilno in za to ne potrebujemo nobenega dokumenta, ker nas resnično jasnovidni ljudje prepričajo, da obstajajo sile v človeški duši, ki so prišle od Kristusa.
V prvih treh letih otroštva so te sile aktivne brez naših prizadevanj. Na nas lahko delujejo tudi v kasnejših letih – če iščemo Kristusa v sebi skozi kontemplacijo. Ni bilo vedno možno najti Kristusa v sebi. Kot nam razkrivajo zaznave jasnovidnih ljudi, v časih preden je Kristus živel na Zemlji, z nobeno kontemplacijo ni bilo mogoče najti Kristusa. Spoznanja jasnovidnih nas učijo, da je temu tako. Med časom, ko Kristusa ni bilo mogoče najti v sebi, in sedanjim časom, ko ga na tak način lahko najdemo, leži Kristusovo življenje na Zemlji. Ker je Kristus živel na Zemlji, ga zdaj lahko najdemo v sebi. Za zaznavanje jasnovidnih je dejstvo, da je Kristus živel na Zemlji, dokazano brez sklicevanja na zgodovinske dokumente.
Tako je, kot je dejal Kristus: Človeška bitja, hočem biti vaš ideal, ki vam predstavlja na višjem, duhovnem nivoju to, kar je izpolnjeno v vašem telesu. V prvih letih življenja smo se učili od duha, najprej hoditi, kar pomeni, da se učimo pod vodstvom duha najti svojo Pot v zemeljskem življenju. Potem se učimo govoriti – izražati Resnico – iz duha. Z drugimi besedami, razvijamo bistvo resnice iz govorjenih zvenov in glasov. Končno razvijemo še organ za naše življenje zemeljskih Jazov, individualnih bitij. Torej se v prvih treh letih življenja naučimo treh stvari. Naučimo se najti ‘Pot’, to pomeni hoditi; naučimo se predstaviti ‘Resnico’ z lastnim organizmom in naučimo se izraziti ‘Življenje’ v našem telesu skozi duha. Težko si predstavljamo bolj pomenljiv opis, kakor so besede: »Dokler se ne vrnete in postanete kot otroci, ne boste nikoli vstopili v nebeško kraljestvo.« (Matej 18: 3).
Jaz – bitje v Kristusu zelo pomenljivo opišejo besede: »Jaz sem Pot, Resnica in Življenje!« Višje duhovne sile oblikujejo naš organizem v otroštvu – čeprav se tega ne zavedamo – tako, da naše telo postane izraz poti, resnice in življenja. Podobno človeški duh postopno postaja zavestni nosilec poti, resnice in življenja, ko sebe prežemamo s Kristusom. Na ta način preoblikujemo sebe v smeri našega zemeljskega življenja v moč, ki je delovala v nas v otroštvu.
Besede, kot so Pot, Resnica in Življenje, nam zmorejo odpreti vrata večnosti. Ko enkrat postane naše samozavedanje resnično in stvarno, bodo te besede odzvanjale iz globin naše duše.
Kar sem predstavil do sedaj, odpira dvojno perspektivo na duhovno vodstvo posameznika in človeštva kot celote. Prvič, kot posamezniki najdemo Kristusa, vodnika v nas, s spoznavanjem sebe in s samospoznanjem. Na ta način je vedno moč najti Kristusa, ker je od časa njegovega življenja na Zemlji vedno prisoten v nas. Drugič, ko uporabimo znanje, ki smo ga pridobili brez pomoči zgodovinskih dokumentov in ga primerjamo z dokumenti, začnemo razumevati njihovo resnično naravo. To so zgodovinski izrazi nečesa, kar se je samo razodelo v globinah duše. Zato bi morali gledati na zgodovinske dokumente kot na sestavni del vodenja človeštva, ki imajo namen voditi dušo nazaj domov.
Če razumemo večnega duha besed »Jaz sem Pot, Resnica in Življenje« na tak način, ne rabimo nikogar spraševati, zakaj moramo vstopiti v življenje kot otroci, čeprav smo preživeli že toliko reinkarnacij. Zavedamo se, da je ta navidezna nepopolnost stalno ponavljajoče opominjanje na Najvišje, ki živi v nas. Ne moremo biti dovoljkrat opomnjeni –
opomnjeni moramo biti vsaj na začetku vsakega novega življenja – o veliki Resnici, kar tudi res smo v našem najbolj notranjem bitju. To bitje leži pod vsemi našimi zemeljskimi življenji, vendar ga nepopolnosti zemeljskega obstoja puščajo nedotaknjenega. (Nadaljevanje čez tri dni.)
