Dan se prebuja. Prvi sončni žarki sramežljivo mežikajo. Ptički imajo jutranjo pevsko vajo. Pregrešno ubrani glasovi. Neizmerno so veseli, živahni. Frfotajo z oreha na češnjo, od tam na jablano in spet nazaj na oreh. Na travi zlate kapljice rose. Kot da tekmujejo, katera bo pokazala večji sijaj, ko se nastavljajo prvim jutranjim žarkom. Pred mano vinograd. Trte z nebeško zelenimi listi, ki rahlo poplesavajo v jutranji sapici. Človek bi kar obstal. Gledal in poslušal bi vso to lepoto narave v nedogled. V brezčasje.
Ampak, delo kliče. Kosim travo v vinogradu. V dedekovem vinogradu. Tako ga imenujem, ker mi ga je zapustil moj dedek. Kosa, ostra kot britev, v spretnih rokah z lahkoto podira nežne travne bilke. Poje ubrano pesem, kot ptički: »Švis, švis, švis, švis …«. Tla niso ravna, trte pri svojih 51 letih precej ukrivljene, ampak oko izurjenega kosca zazna vsako oviro in roka kar avtomatsko vodi koso. Telo dela samo, kot računalniško voden stroj. Srce in um človeka, ki si drzne kaliti jutranji mir in »rezati lase Materi Zemlji«, pa sta popolnoma drugje.
Razmišljam o knjigah. Prvič v življenju. Vedno sem jih samo prebiral. Včasih kot otrok skrivaj na podstrešju, ko bi moral pomagati staršem pri preprostih kmečkih opravilih, včasih pozno v noč v kuhinji na mizi ali kar v postelji. Včasih z velikim zanimanjem, včasih malo na silo (bralna značka v osnovni šoli) … Ampak, resnično, nikoli o knjigah kot takih nisem razmišljal. Zdele so se mi samoumevne. Do pred kratkim, ko sem bil gost Mance Košir v radijski oddaji Prizma optimizma.
Manca, ta čudovita, prekrasna, notranje neskončno bogata oseba, me je sredi oddaje vprašala, ali se mi zdijo knjige pomembne. Seveda sem odgovoril, da so knjige zame zelo pomembne. Kar je tudi res. Knjige so mi odprle oči. Me prebudile v življenje. Zaradi informacij iz knjig sem začel razmišljati o življenju. Iskati odgovore na vprašanja, ki so se mi zastavljala. S pomočjo knjig sem iz popolnoma otopelega človeka brez ciljev v življenju, brez radosti, brez upanja postal učenec Življenja. Radoveden iskalec radosti in miru. Resnice o življenju.
Ko pomislim na ljudi, ki so spisali vse te knjige, svojo življenjsko energijo prelili na papir, širnemu svetu ponudili »studenec modrosti«, da lahko žejni resnice in utrujeni od življenja kadar koli potešimo svojo žejo po življenjski modrosti in dvignemo svojo energijo, se mi v srce naseli neskončno prijeten občutek hvaležnosti. Neizmerno sem hvaležen, da mi je življenje poslalo vse te knjige. Neizmerno sem hvaležen za preprosto, a modro zastavljeno vprašanje o pomembnosti knjig, ki je pognalo moje misli. In moja hvaležnost počasi preraste v neskončno prijeten občutek – občutek enosti. Kar med košnjo. Telo dela, srce pa čuti. Čuti Ljubezen, tisto pravo, resnično. Ljubezen, ki ji enako imenovan odnos (kot ga poznamo danes) med moškim in žensko ne seže niti do kolen.
Moje srce čuti, da sem eno z vsem, kar obstaja. Jaz in ptički, ki še vedno pojejo, smo bratje, eno sem s travo, ki jo reže moja kosa, eno sem s kapljicami rose, ki padajo pred pokošeno travo na tla … Naenkrat moje oko zagleda cvetko v travi in žuželko na njej. Roka ustavi koso sredi zamaha! Spreleti me čudovita misel! O Bog! Knjiga Življenja! Knjiga Življenja, Modrosti, Resnice, Miru in Ljubezni! Tvoja Knjiga!
Knjiga vseh knjig, ko si jo z ljubečo roko zapisal v srca vseh ljudi, v pesmi vseh ptičkov, v vsako travno bilko, v vsako kapljico rose, v vse, kar obstaja! In nam celo dopustil, da pišemo to Knjigo skupaj s Tabo! Pišemo jo vsak dan, vsak trenutek. Saj smo že pred svojim rojstvom, v trenutku, ko se je naša mati zavedla naše prisotnosti, v njeno srce »zapisali« občutek radosti. Občutek, ki ga ni mogoče izbrisati, ki ga ne uniči niti voda niti ogenj ali čas. Občutek, ki ga nihče ne more vzeti, niti ga nikomur ne moremo podariti. Za vse večne čase je zapisan v Knjigi Življenja.
In potem pišemo, soustvarjamo Knjigo Življenja naprej. Pišemo s svojimi odnosi do soljudi, do narave, do vsega, kar obstaja, pišemo s svojo jezo, s svojim (ne)razumevanjem, z obsojanjem. Pišemo z drobnimi lažmi, (samo)prevarami, pohlepom, z dobrimi deli … Pišemo, pišemo, pišemo … Ne da bi rabili pisalo ali papir. Zapisi, ki jih ustvarimo, pa so zapisani trdneje, kot če bi jih vklesali v kamen. So neizbrisni! Papir zgori, ga uniči voda ali čas, kamen se zdrobi, spremeni v prah, Knjiga Življenja, ki jo vztrajno in velikokrat nezavedno pišemo, pa ostane z nami. Je del nas samih in mi smo del nje.
Vsak človek, vsaka živalca, rastlina, vse, kar obstaja, tudi vsaka kapljica vode, piše svojo knjigo življenja. In vse te knjige so združene, neločljivo povezane v mogočno Knjigo Življenja, Modrosti, Resnice, Miru in Ljubezni. In ljudje smo delček te knjige, delček celote, podvrženi pravilom, zakonitostim, ki v tej celoti – Vesolju – veljajo.
Lahko se poskušamo »osamosvojiti«, se dvigniti nad Resnico, ignorirati vsa pravila in tudi orodja, ki nam jih vesolje ponuja v dar. Vendar potem v naši knjigi ne bo resnične radosti, ne bo spokojnega miru niti prave ljubezni. Prevladoval bo pohlep, nečimrnost, brezbrižnost … Življenje bo naporno, naše želje pa izpolnjene z velikim naporom, velikokrat tudi na račun drugih ljudi, tudi najbližjih.
Lahko pa sprejmemo »pravila igre« in živimo kot delček celote. Plavamo s tokom. Mogočna orodja, s katerimi smo obdarjeni – naše misli – pa uporabimo sebi v prid in živimo v radosti, izobilju in ljubezni do vsega, kar nas obdaja. In naša Knjiga življenja bo popisana s prijaznostjo, sočutjem, hvaležnostjo, zvestobo, spoštovanjem, velikodušnostjo … Skratka, naše življenje je lahko ena sama radost.
Huh, delo dokončano. Rose več ni. Kapljice znoja na mojem čelu govorijo, da je sonce prebujeno. Odpravim se proti domu. V mojem srcu mir in radost. Danes bom zagotovo lahko zavestno v svojo Knjigo zapisoval strpnost, razumevanje, sočutje, »jutri« pa itak nikoli ne pride …
