Kadar na splošno govorimo o duhovni znanosti, o iskanju Resnice, o teozofiji, antropozofiji ali o okultizmu, se je najbolje izogniti navajanju mnogih definicij ali konceptov. Bolje je opisati stvari in poskusiti predstaviti idejo o tem, kaj v resnici te stvari so. Zato sem vam do sedaj poskusil dati občutek za tisto, kar je karakteristično za prva tri leta življenja in kako je to povezano s svetlobo, ki sije s križa na Golgoti. Opis, ki sem ga podal, razodeva spodbudo v človeški evoluciji, ki bo uresničila besede svetega Pavla: »Ne jaz, Kristus v meni.« Vse, kar moramo vedeti, je, kaj kot človeška bitja v resnici smo. Na osnovi tega vedenja lahko potem pridobimo uvid v bitje Kristusa. Samo takrat, ko prispemo do te ideje o Kristusu skozi pravo razumevanje človeštva in ko smo popolnoma razumeli, da moramo Kristusa iskati edinole v nas samih, lahko branje Biblije in drugih svetih spisov za nas obrodi sadove. Tisti, ki so našli Kristusa na ta način, lahko z branjem Biblije zavestno največ pridobijo.
Predstavljajmo si, da se spusti na Zemljo Marsovec, ki ni nikoli slišal ničesar o Kristusu in njegovem delu. Ta obiskovalec z Marsa ne bi prav veliko razumel, kaj se dogaja tukaj in ga večina stvari, ki jih ljudje počnemo, ne bi dosti zanimala. Zanimalo pa bi ga, kaj je glavna spodbuda zemeljski evoluciji, namreč kako se ideja Kristusa izraža skozi človeško naravo. Ko to dojamemo, smo prvič sposobni pravilno brati Biblijo, ker bi takrat videli, da na čudovit način izraža tisto, kar smo najprej občutili in zaznali v nas samih. Vidite lahko, da nam ni potrebno posamezno presojanje evangelijev. Ko beremo evangelije kot popolnoma zavestni posamezniki, nam to, kar smo se naučili s pomočjo duhovne znanosti, omogoči, da polno dojamemo njihovo veličastnost.
Le malo pretiravam, če trdim, da bo prišel čas, ko bo prevladalo splošno mnenje, da bodo ljudje, ki so se učili razumeti in spoštovati vsebino evangelijev s pomočjo duhovne znanosti, v njih videli svete knjige za vodenje človeštva in da bo imelo njihovo razumevanje večjo verodostojnost od kogar koli doslej. Samo z razumevanjem našega lastnega notranjega bitja lahko spoznamo tisto, kar leži skrito v teh globokih svetih spisih.
Če torej lahko v evangelijih najdemo nekaj, kar je v celoti del našega bitja, moremo sklepati, da je to nekaj vstopilo v svete spise skozi ljudi, ki so jih napisali. Kar zadeva nas, moramo torej priznati – in starejši kot smo, bolj pogostoma je tako – namreč, da delamo veliko stvari, ki jih popolnoma razumemo šele mnogo let pozneje. To je moralo biti res tudi za pisce evangelijev. Pisali so iz višjega Jaza, ki deluje na vse nas v otroštvu. Sklepamo lahko, da evangeliji izvirajo iz istega modrostnega vira, ki je oblikoval tudi nas. Duh se je fizično razodel v človeškem telesu in tudi v pisanju evangelijev.
V tem kontekstu postane koncept inspiracije ponovno zelo pomenljiv v pozitivnem smislu. Kakor so višje sile delovale na možganih v prvih treh letih otroštva, so duhovni svetovi spodbudili pisce evangelijev s silami, s pomočjo katerih so napisali evangelije. Ta dejstva razodevajo, da je človeštvo duhovno vodeno. Navsezadnje, če so ljudje, predstavniki človeške rase, napisali dokumente z istimi silami, ki so modro oblikovale človeška bitja, potem je človeštvo kot celota resnično vodeno. In podobno kot posamezniki naredijo ali rečejo nekaj, kar razumejo šele v poznejših letih, je tudi človeštvo kot celota naredilo evangeliste kot posrednike, ki so objavili razodetja, ki jih moremo razumeti šele, ko ustrezno dozorimo. Te svete knjige bodo z napredovanjem človeštva vse bolj razumljene. Kot posamezniki lahko čutimo duhovno vodenje znotraj nas, človeštvo kot celota pa to čuti v osebah, ki delajo na podoben način, kot so to storili pisci evangelijev. (Nadaljevanje čez tri dni.)
