Poezija, ki je opogumila literarna delavnica JSKD OI Tolmin pod vodstvom pisateljice Gabriele Babnik.
Dunja Polonca Guček: Oltar
Težko si ga izprosil,
najboljši macesen
Logarske doline,
za hiško,
za tvoje.
Veličasten oltar je.
Že zdavnaj premajhen
za darove,
za valove,
za okove
razpenjene bolečine,
ki jo darujem
za tebe,
za mamo,
za otroka,
nedosanjane sanje,
pohabljene spomine,
obglavljene obljube.
Slišim, odpuščaš.
Slišiš, odpuščam.
Po kapljah.
Še jih je nekaj,
držijo se dna
steklenega vrča.
Nocoj je solsticij,
če kdaj, nocoj.
Želeti,
smeti,
znoreti,
izrisati krog,
zakuriti kres,
razbiti vrč v zabojnik.
Pregrnem oltar
z belim maminim prtom.
Izbruham dolgo noč.
Zajtrkujem dan,
očiščena,
lahka kot perje,
prvič res sama,
pripravljena na
nove bele prte,
nove macesnove oltarje.
