Redko kdaj še pomislim, kako bogato je bilo zares moje otroštvo razpeto med dojemanjem Slovenije in Jugoslavije; svetom, ki je napredoval, se razvijal in prostorom, ki je je vedno bolj tonil v zagovarjanju zastarelih struktur, tradicije in nazadnje poniknil v bratskem sovraštvu. Pa vendar me je Jugoslavija zaznamovala, ves ta eklekticizem kultur, simbolov, bratstva in enotnosti, solidarnosti mi je blizu in me napolnjuje z nostalgijo, pa čeprav se je nato vse skupaj sprevglo v uničujočo kakofonijo. Tomaž Grom v projektu Duša, šum, ventil in žica z glasbo ponuja drugačno perspektivo.
Projekt, ki je nastal kot združevanje pouličnih glasbenikov, želi brisati meje, ki nastajajo v percepcijah ljudi. In ravno glasba je medij, ki ima izrazit potencial združevanja ljudi in ponuja navdih za nove vizije. Brezdomci, klošarji, samouki ali akademsko izobraženi glasbeniki, so iz ulic prišli v koncertno dvorano, iz tradicionalnih glasbil izvlekli nov način igranja, nov zvok in izvajanje. V Stari mestni elektrarni so v nabito polni dvorani ponudili odlično interpretacijo Gromove avtorske glasbe. Ulični glasbeniki postavljeni v vrsto na odru, v bok en ob drugem, na ogled in na posluh, so ob udarnih ritmih bobna igrali hkrati in predstavljali; lokalno v prestolnici, individualno v fuziji, neslišno v ozadju, vidno na platnu, virtualno iz ulice in fizičnost na odru. Združljivost nezdružljivega. Njihova multiglasbena kulturnost se sprevrže v poslušen ritem, eklektičnost zvokov in fuzijo mogočega. Reprezentira se v svetlobo, v energijo med ljudmi, samo zato ker smo – to kar smo, ta trenutek; živi in vsi v istem prostoru. Bolj jasno kot kdajkoli, da jutri ne obstaja, je samo danes in je glasba, ki nas je vse združila v tem dnevu, na tem večeru. In ko so nam iz odra ponujali ratluk in kavo in rakijo; nas povabili na sok, se je prostor odra zabrisal. Nekateri so sestopili in se zadržali v ozadju, drugi smo obsedeli. Naša nerodnost, slovenska zadržanost, nespontanost in zamrznjenost v nas je vsekakor zablesetela; približali so se nam kot ljudje, mi pa smo obsedeli kot gledalci; zahtevali smo predstavo, ne stika.
Dario, Daniel, Šaban, Nermin, Nevaip, Edison, Gentijan, Miroslav, Ill so na drugi strani izžarevali popolno svobodo, odprtost, fluidnost in prisrčnost. V ozadju smo lahko zrli video posnetke z ulic, ki so se mešali z izvedbo v živo. Predstava je dokaz, kako je možno izvornost, avtentičnost in kaotičnost, skozi glasbo ne samo uravnotežit, temveč dvignit na višji nivo. Namesto preglasovanja ponuditi demokratičnost, skozi strukturo ponuditi spontanost vsakega posameznika. Ob predstavi si si zaželel slišati vsakega glasbenika, želel si si njegove zgodbe iz ulice, in bolj ko se je zakrival v avtorski glasbi Groma, bolj si ga želel videti v elementu njegove avtentičnosti. Ker če je sposoben vsega tega v skupini, kako zelo sposoben je šele v lastni virtuoznosti. Želeli smo njihovega jezika, glasbe in jo tudi dobili, prav na koncu. Sevdah, psevdalinke in Sveto noč. Nepozabno.
