Zame je pisanje poseben prostor svobode …
Dušan Merc kot osnovno temo svojega pisateljskega raziskovanja uporablja model problematičnega odnosa med moškim in žensko v zatohlem prostoru sodobne odtujenosti med ljudmi.
Pišem lahko kjer koli, če je tekst prisoten v meni in imam stvar domišljeno. Najugodnejši čas za ustvarjanje pa je zame vendarle jutro. Odmika za pisateljsko koncentracijo ne potrebujem, okrog sebe imam vedno rad ljudi, ki so tudi središče mojega pisateljskega zanimanja.
Dušanu Mercu se vsiljuje vprašanje, zakaj je treba pisati.
Nedvomno je veliko obdarjenih, ki celo življenje molčijo, in tudi veliko namišljenih obdarjencev, ki ustvarjajo.
Vsem je pač dana pravica do branja in pisanja.
Mislim, da tudi same sojenice ne vedo, koga so res obdarile, koga pa so samo premamili sladki glasovi muz.
Jezik je zanj nekaj magičnega.
Jezik mi pomeni pot, način mišljenja ljudi, ki bivajo v določenem prostoru. V romanu sem najbolj občutljiv za jezik. Vseeno, ali je roman napisal Dušan Merc ali kdo drug. Ko ga berem, ga pišem.
Vse dogajanje prevajam v jezik in menim, da je vse ostalo šibko, če (moj) jezik ne deluje. Jezik je zame tisto magično. Vsak človek govori svoj jezik, zato moram kot pisatelj razpolagati z jezikom mnogih ljudi.
Knjiga, ki nima bralcev, ne obstaja.
Bralec ima seveda pravico zavrniti knjigo. Sam se pri pisanju potrudim, kolikor zmorem. Zadovoljen sem, če so moje knjige brane, kajti bralec je soavtor knjigi. Po bralcu roman je.
Pisanje občuti kot veliko radost.
Zame je pisanje poseben prostor svobode. Vse je odvisno od mene in moram zato prevzeti vso odgovornost. V tekstih skušam biti čim bolj temeljit in odgovoren.
Več o pisatelju Dušanu Mercu najdete v knjigi Čarovnija pisanja, portreti slovenskih književnikov avtorice Vladimire Rejc (Študentska založba, knjižna zbirka Posebne izdaje).
