V.
Petra se je naslednjega večera odpravila do sedaj že dobro poznanega borovega gozdička. Hodila je po samotnih ulicah, ki se jih je grozno bala. Srečevala je neznane ljudi, ki so se ji zdeli zelo neprijazni, mračnih obrazov in strašljivih oči. Brezdomci so jo prosjačili za denar, ki so ga seveda zapravili za liter vina. Ustrašila se je vsakega pasjega laježa. Končno je prispela do gozdička. Najstniki so se že veselili na svojem zbirališču. S kozarci v rokah so prepevali slovenske uspešnice. Gozdiček je imel čisto drugo podobo kot takrat, ko sta z Adamom jedla palačinke. Sedaj je bil temen in poln pijanih najstnikov.
Iskala je Adama. Zagledala ga je pod visokim borom v sredini vesele druščine. V eni roki je držal pločevinko Uniona, v drugi pa cigareto. Smejal se je in se pogovarjal z ostalimi prijatelji, ki so sedeli na bližnji klopci. Na tleh sta ležali tudi dve nakupovalni vrečki s pijačo. Ena je bila že skoraj prazna, drugo pa so ravnokar načeli. Približala se mu je.
»Živijo, Petra! Dobrodošla. Sem se že bal, da te ne bo.«
»Adam! Končno sem našla pravo druščino.«
Adam ji je ponudil hladno pivo, ki ji ga je prihranil. Petra je hrabro naredila požirek mrzlega piva, vendar ji njegov grenek okus ni bil všeč. Prvič je pila to pijačo. Čakala je na primeren trenutek, da bi mu voščila.
»Aja. Še predstaviti sem vas pozabil! »Klapa«, to je Petra, moja sošolka. Petra, to so Nejc, Jure, Martin, Kevin, Sandi in Tjaša,« je hitel govoriti Adam.
Ogledovala si je družbo okoli sebe. Adamovi prijatelji so bili vsak po svoje zanimivi. Nejc je imel modro frizuro. Imel je tudi uhan v bradi. Petra je ugotovila, da je Nejčeva najljubša barva modra, saj je bilo vse na njem v odtenkih modre. Le njegove oči so bile rjave in grozno odsotne. Jure in Sandi sta bila dvojčka. Podobna sta si bila kot jajce jajcu. Njuni dolgi rjavi lase so padali čez ramena na hrbet. Oba sta imela majico z napisom Metallica. Petra ju ni mogla ločiti. Vedno je enega od njiju napačno poklicala. Pa sta bila tega že navajena, zato se nista jezila. Kevin je bil edini uglajeni fant v tisti družbi. V roki ni držal ne alkohola ne cigaret. Sam je povedal, da trenira nogomet in da se vedno drži bolj nazaj. V tej družbi je le zaradi dobrih ljudi, najrajši pa je omamljen od športa. Martin pa je bil eden izmed Petrinih nekdanjih sošolcev. Slabo ga je poznala, saj se je držal zase. O njem je vedela le to, da ne mara šole. Njegova mišičasta postava mu je pomagala do marsikatere punce. Ponavadi pa jih je kmalu odvrgel kot umazano majico. Tokrat je ob njem stala njegova nova punca Tjaša. Z njo je deloval zelo zadovoljen. Ves čas sta se stiskala in držala za roke. Zelo osladen prizor, ki nekako ni sodil v tisto družbo.
Petra je tisti večer uživala. Pogovarjala se je z vsakim o različnih stvareh in jih tako vedno bolje spoznavala. Kasneje je Jure prinesel radio in nekaj zgoščenk. Tako so začeli tudi prepevati in plesati. Počasi je zmanjkovalo pijače, vendar jih to ni skrbelo. Vse, kar je bilo pomembno, je bilo to, da so se imeli lepo. Igrali so se tudi »telefončke«, skrivanje, »moro«… Petra je še vedno iskala primeren trenutek, da dobi Adama na samem in mu vošči, pa je bil vedno v centru pozornosti, pa tudi že malce okajen. Odšla je k njemu in ga odvlekla malce globlje v gozdiček. Stala sta na sredini kroga s klopcami. Daleč okrog njiju so bile skupine najstnikov, ki so se že počasi odpravljali domov. Na njiju je sijala polna luna. Petra je Adama pogledala v oči in se mu nasmejala. Bil je zelo romantičen prizor.
»Vse najboljše, Adam! Da bi bil vesel, pa debel, pa ne kaj preveč priden! No, malo »heca«, želim ti, da se ti izpolnijo vse najbolj skrite želje, pa da bi ostala tako dobra prijatelja še naprej in obenem se ti zahvaljujem za vse, kar is storil zame.«
Adam se ji nasmeji. Petra ga objame in mu na lice pritisne poljub, pa še enega hitrega na usta.
»Hvala, Petra! Zagotovo se bom še naprej trudil zate.«
»No nehajta se že stiskati,« je smeje zaklical Nejc, ki ju je že iskal.
»Vrnita se!«
Adam je takoj zaklical: »Nejc, ni to kar misliš!«
Nejc pa se je le obrnil, dal roke v žep, sklonil glavo in zamrmral: »Ja, ja…«
Adam in Petra sta se vračala proti prijateljem. Naenkrat pa se vanju zaleti neznan fant. Znašel se je od nikoder. V roki je držal velik plastični kozarec piva. Ko se je zaletel vanju, je Petro polil po hlačah.
»Hej, glej kod hodiš, glej, kaj si naredil…!« je Adam zakričal na neznanca.
Fant se najprej ni zavedel, kaj je naredil narobe. Deloval je zelo hiperaktivno. Na mestu je nervozno prestopal. Delovalo je, kot da se mu grozno mudi. Končno je opazil Petro, kako poskuša očistiti hlače.
»O, prijatelj. Ustavi konje,« je hitro izblebetal neznanec, »vse bomo uredili! Nisem hotel. Se opravičujem.«
Fant potegne roko iz žepa in odpre dlan. Na njem sta bili dve majhni tabletki svetlo zelene barve. Na eni je bil izdolben znak mitshubisija, na drugi pa je bilo prebodeno srce. Fant je prijel Petrino dlan in vanjo položil tabletki.
»To je moje opravičilo. Jaz sem Filip in vsi me poznajo. Še enkrat oprosti.«
Fant je zibajoče odhitel proč in izginil v temi.
»Norec. Misli, da bo na tak način vse popravil,« se je jezil Adam.
Pogledal je Petro, ki je strmela v odprto dlan. Takoj je vedel, o čem razmišlja.
»Petra, to se mi ne zdi pametno.«
Vendar Petra ni poslušala Adama. Dobro je vedela, kaj drži v rokah. Bilo je prekletstvo in bilo je veselje. Vedno si je želela poizkusiti. Velikokrat je videla mlade, ki so bili zadeti. Delovali so tako srečno, zadovoljno in bili na pogled dobri prijatelji in dobra družba. Tudi ona si je nadvse želela biti del njih. Četudi je vedela, da se to ponavadi zelo slabo konča.
Toda sedaj je bila to njena velika priložnost. Le odločiti se mora: ali v »srečno družbo« ali naprej po starem. Odločitev je bila pravzaprav smešno lahka.
Iz dlani je vzela tabletko z mitshubishijevim znakom in jo je takoj pogoltnila. Adamu pa je ponudila drugo tabletko s prebodenim srčkom. Ta je nepremično stal in jo začudeno gledal. Držal je tabletko v dlani in stal kot kip. Petra ga je debelo pogledala.
»Kaj pa ti je? A ti ne boš?«
»Ne, Petra, tega ne bi smela narediti. To ni prav. Zelo sovražim droge!«
Petra ga je še bolj debelo pogledala. Nikoli si ne bi mislila kaj takega. Ves njegov izgled, kajenje, pitje je pričalo o nasprotnem. Bila je prepričana, da se je Adam velikokrat zadel. Res ji ni bilo jasno. Pa je fant tudi vrgel tabletko v usta in jo pogoltnil.
»Če že morava to enkrat storiti, pa to narediva skupaj. Vendar le tokrat in obljubi, da nikoli več!«
Usedla sta se na klopco, kjer so bile nakupovalne vrečke. Njegova druščina se je pridružila sosednji skupini nedaleč proč. Ostala sta sama. Adam je položil obraz v dlani. Petra je tiho strmela v majhen kamenček blizu svojih nog, ki se ji je zdel nenavadno zanimiv.
»Adam! Glej tisti kamen se mi smeje!«
Adam jo je prestrašeno gledal. Petra se je počutila tako srečno in v sebi je imela ogromno energije. Nenadoma je vstala. Začela je vriskati. Adam je še nikoli ni videl take. Začela je tekati po borovem gozdičku. Nekajkrat se je spotaknila, pa takoj vstala in tekla naprej. Tekala je od skupine do skupine in govorila kot dež.
V sencih je čutila mravljince. V njeni glavi se je dogajalo veliko stvari. Svet se ji je zdel lepši kot prej. Obrazi ljudi so postali svetlih in močnejših barv. Slika se ji je začela premikati in malenkost izkrivljati. Drevesa so se vrtela v krogih. Listje na drevesih je postalo rumene barve. Mačka, ki se je takrat sprehajala v njeni bližini, se je raztegnila in bila dolga tako kot klopca. Morala se je usesti. Poiskala je najbližjo klopco. Z nje je zrinila nekoga, ki ji je bil v napoto, ter se usedla. Zamižala je. Prikazali so se ji barvani trikotniki in krogci, ki so se ji smejali. Vse ji je postajalo smešno. Odprla je oči, ki so bile že močno izbuljene. Pred njo je stal neznan obraz, ki je hitro začel spreminjati oblike. Zdel si ji je nenavadno lep. Najprej je postal podolgovat, malo podoben vesoljcu, kasneje pa je postal tako grd, da ga ni mogla več gledati… Prikazovala so se ji različna nečloveška bitja. Njeni občutki so bili veseli, razburljivi in srečni. Spoznavala je svet, kakšnega še ni poznala. Bila je srečna in zadovoljna. Ljudje so ob pogledu nanjo mislili, da je pijana. Imeli pa so radi njeni živahnost in zgovornost. To pa je Petri dalo še več poguma. Končno so jo imeli vsi radi. Takšnega življenja si je vedno želela.
Medtem je Adam sedel na klopci. Bil je miren. Nikoli si ni mislil, da bo Petra to storila. Pa tako pridna punca se mu je zdela. Pričakoval je, da bo bolj resna in preudarna. Bil je prepričan, da je on tisti, ki je šibkejši. No, sedaj pa … Petra ga je razočarala.
Naenkrat pa se je začel potiti. Čelo si je brisal z rokavom. Težko je dihal. Dobil je občutek utesnjenosti. Obhajala ga je slabost. V prsih ga je začelo boleti. Noge so mu odrevenele.
»Ne, ekstazi nima takšnega učinka,« je dejal sam pri sebi.
»Nekaj je narobe!«
Spustil je pivo, ki se je razlilo med njegovimi nogami. Čutil je, da mora čim prej zaklicati na pomoč. K njemu sta pritekla dva neznanca.
»A si v redu?«
»Pomagajta… Slabo mi je!«
Takoj ko sta videla, v kakršnem stanju je Adam, sta ga nemudoma zvlekla v avto in ga hitro odpeljala v zdravstveni dom. Fant se je zleknil na zadnji sedež. Začel se je zvijati in stokati. Prostor okoli njega se je začel krčiti. Počutil se je zelo slabo. Prišli so pred vhod zdravstvenega doma, ko se je mladenič onesvestil. Voznik je stekel po pomoč zdravnikov, drugi ga je dal v položaj za nezavestne.
VI.
Adam se je zavedel. Počutil se je kot duh in opazoval vse dogajanje okoli sebe. Vse je videl, slišal in čutil, le premakniti in govoriti ni mogel. Kot bi bil tretja oseba pri tem dogajanju. Videl je, kako so medicinske sestre pritekle z rešilnimi nosili. Skupaj z neznanci so ga položili na mizo in ga odpeljali v urgentno v sobo, kjer so mu dali infuzijo. Belina sten je bila mučna. Vse je bilo sterilno. Sam je ležal v sobi, pokrit z modro odejo. Naenkrat je videl, da sedi poleg njega njegova starejša sestra Sanja, ki ga je držala za roko. Izgubil je občutek za čas. Ne se mogel spomniti, kdaj je prišla k njemu. Vedno jo je skrbelo zanj. Videl je, kako so ji solze razmazale ličila.
»Sanja, hočem se zbuditi,« je poskušal izdaviti, pa ni šlo.
Sanja je zaspala v bližnjem stolu v sobi. Bil je zelo neudoben, vendar ni imela izbire. Adam je počasi prihajal k zavesti. Odprl je oči. Hotel je vstati, vendar ni imel moči. Še vedno je plitvo dihal, saj ga je bolelo v prsih. Sanja se je prebudila. Videla je, da se Adam poskuša premakniti. Poklicala je zdravnico.
Brat ni imel moči, da bi govoril. Skozi ozka, visoka vrata je vstopila ženska srednjih let. Oblečena je bila v belo obleko in okoli vratu je imela stetoskop. Odkrila je Adama in mu privzdignila majico. Njegova glava je bila tako težka, da se je zvrnila na levo stran. Utrujen je zaprl oči. Zdravnica je poslušala njegovo srce in dihanje. Ko je končala, je prosila prisotne, da za trenutek zapustijo sobo.
»Pozdravljen, Adam. Jaz sem dr. Valenčič, tvoja zdravnica. Doživel si akutno slabost, a se počasi popravljaš. Ne poznam še vzroka zanjo, zato mi boš moral odgovoriti na nekaj vprašanj. Moraš mi povedati po resnici! Vse bo ostalo med nama.«
Adama je razumno prikimal.
»Ali si v zadnjih urah vzel kašno prepovedano substanco?«
Adam je zardel. Zagledal se je v bel strop, na katerem je visela prav posebna rdeča luč.
»Ja…«
»Kaj pa? Marihuano?«
»Ne. Ekstazi je bil.«
Adamu je začutil velik cmok v grlu. Zdravnica je zamišljeno pogledala v zdravniški karton ter nekaj zapisala vanj.
»A se to večkrat dogaja?«
»Ne, tokrat je bilo prvič… in zadnjič.«
»Poglej, Adam, droga prav gotovo ni vzrok za tako slabost. Prepričana sem, da je še nekaj v ozadju. Potrebno bo opraviti še nekaj preiskav, preden ugotovimo, kaj je narobe.
»Ali se vam vseeno dozdeva, kaj bi lahko bilo?«
»Sumim tvoje srce in to, da je droga le pospešila razvoj bolezni.«
Adamu se je stemnilo pred očmi. Ko le ne bi vzel tabletke… Mogoče pa je bilo to dobro. Je vsaj pokazalo, da je bolan. Le kako hudo je, tega pa ni vedel. Želel si je počivati.
Imel je zelo nenavadne sanje. Sanjal je, da hodi po velikem zelenem travniku, obdanem z marjeticami. Daleč naokoli ni bilo nobene hiše. Sijalo je sonce, ptički so žgoleli, vendar jih ni videl. Naenkrat se mu pridruži zapuščen pes, žalostnega pogleda in povešene glave. Ulegel se je k njemu in mu delal družbo. Naenkrat so travnik zamenjale visoke umazane stavbe, ki so bile obdane z razpokanimi cestami. Pes se je nenadoma spremenil. Razjezil se je, renčal in kazal ostre zobe. Kmalu za tem je stekel proč. Adam je vstal in videl, da je sredi osempasovne ceste. Okoli njega so švigali avtomobili temnih barv. Naenkrat je začutil premikanje tal. Nastal je močan potres. Tako močan, da so začele stavbe pokati in se podirati. Sončno svetlobo je zakril temen, gost dim, ki je dušil. V cesti se je naredila velika razpoka, neskončno globoka, ki se je širila proti Adamu. Ustavila se je tik pred njegovimi nogami. Za trenutek si je oddahnil. Takrat pa je spet počilo, razpoka se sunkovito razpre in Adam pade vanjo. Konec je z njim. Vsega je konec. Le tema je.
Sunkovito se je prebudil. Bil je ves preznojen in zadihan. Pogledal je naokoli in se zavedel, da je doživel le nočno moro. Ob njem je sedela Sanja. V rokah je držala velik šop tulipanov modre barve. Še nikoli ni videl takih cvetic. Bili so posebni in edinstveni. Sestra jih je položila na nočno omarico.
»Adam, kako si?«
»Bil sem že bolje, pravkar sem se vrnil v svet živih. Strah me je, Sanja!«
»Saj bo vse še dobro,« ga potolaži sestra.
Adama prepeljejo v šempetrsko bolnišnico, kjer naj bi opravili nekaj osnovnih preiskav in postavili diagnozo. Najprej EKG, potem ultrazvok srca, pa pregled krvi in vode, potem pa ga odpeljejo v sobo, kjer dobi kosilo. To je bilo v majhnih posodicah, ki so ležale na mizi nad njegovimi koleni. Hrana mu ni bila všeč. Juha je bila olivno zelena. Tudi dišala ni preveč, kakšen je bil šele njen okus. Le sladica mu je bila všeč. Bile so palačinke. Spomnil se je na Petro. Postal je še bolj žalosten. Potem je sledil obisk pri nekaterih zdravnikih. Pozno popoldne pa so mu že postavili diagnozo: srčno popuščanje, ki je bilo zelo hudo.
