Lansko jesen se mi je ponudila priložnost, da od blizu spoznam Egipt, delček njihove veličastne zgodovine, kot tudi občutim kako teče življenje tam danes. Upala sem, da ob pogovoru s kakšnim domačinom izvem tudi o njihovih obetih za prihodnost. No, seveda poleg ogleda svetovno znanih piramid, občudovanja reke Nil, me je v to severno afriško državo vleklo tudi spoznavanja hieroglifov, primerjanje z grafologijo in obisk kolegice Jasne, ki se že več mesecev navaja na kairsko življenje in se trudi z učenjem arabščine.
Kairo
Na pot sem šla sredi lanskega oktobra in po nekaj urah bivanja na letalu, pristala v vročem Kairu. Že pred odhodom so me opozarjali, da je to čisto drugi svet; in res je bilo tako. Ob 11.00 uri je bilo že dobrih +25°C, pesek kamor seže oko, vse ženske (tudi na letališču) z dolgimi rutami (nekatere celo popolnoma pokrite). Temni obrazi domačinov so bili na letališču še precej uradni in zadržani. Po ureditvi obmejnih formalnosti (viza, menjava EUR v egiptovske funte, toaleta, dvig prtljage) je sledila vožnja proti mestnem predelu imenovanem Giza. Ker je bilo ravno dan pred njihovimi prazniki (Bajranom) je bil čas za ogled piramid skrajšan, zato sem se takoj odpravila v tisti predel. Vožnja po samem Kairu je bila precej dolga. V preteklosti je mesto veljalo za vrata Orienta, danes pa mislim, da je to funkcijo že izgubilo. Ko smo se vozili mimo barakarskih naselij mesta, konkretneje predelih pokopališča, ki jih imenujejo »mesto mrtvih« nimaš občutka čarobne mističnosti, ki jo opisujejo knjige iz preteklosti. Kairo nikoli ni bilo mesto Faraonov, čeprav so piramide blizu. V času, ko so bile zgrajene piramide v Gizi, je bilo glavno mesto države mesto Memphist, ki je 22 kilometrov stran od Gize. Danes pa se je Kairo s svojimi skoraj sedemnajst milijoni prebivalcev že tako razširil, da je iz ene strani že skoraj obkrožil piramide v Gizi. Kljub občutku, da te obdaja mravljišče ljudi in avtomobilov, pa življenje poteka v počasnem ritmu.
Giza
Piramide, ki so ene strani odprte v prostrano puščavo, z druge strani pa ovite v blokovsko naselje. Nenavadna kombinacija. Keopsove, Kefranove in Mikerinove piramida, vse skupaj spadajo med sedem čudes sveta, so vredne občudovanja zaradi velikosti, natančni izdelavi in estetski dovršenosti. Drugo piramido sem si uspela tudi od blizu pogledati – za dodatno plačilo sem izkoristila možnost spusta v notranjost. Ozke hodnik, ki dopušča hojo čepe, gre najprej navzdol potem se izravna in nadaljuje navzgor; prostor je vroč in brezzračen; skratka prava savna. Tak spust bi odsvetovala vsem, ki imajo probleme z dihali oz. srcem, pa tudi za klavstrofobične ni primeren. Osrednji notranji del je v velikosti povprečne sobe, neopremljen in zatohel.
Pot smo nadaljevali z ogledom Sfinge. V precejšnji gneči smo čakali na svoj košček pogleda na to znamenitost.
Po fotografiranju smo bili zreli za počitek. Kjerkoli se na ulici pojaviš kot turist, že prihitijo prodajalci. „Gospodična, ta papirus je za vas zastonj!“ Če slučajno enkrat vzameš stvar v roke, imaš nadležneža stalno ob sebi. Res moraš z odločnostjo pokazati, da ne boš nič kupil. Ali pa ti, potem ko si že sklenil kupčijo za, na primer, deset egipčanskih funtov in že drži denar v roki, z kar najbolj nedolžnim pogledom, kar jih premore svet in skoraj s solzo v očeh, zatrdi, da on ni mislil 20 egiptovskih funtov, temveč 20 angleških funtov.
Drugi dan bivanja v Kairu smo preživeli v papirusovem inštitutu. Po zanimivi razlagi in nakupu, sem se pogovarjala z lokalno vodičko Mono – študentko, ki gleda na svoj prihodnost zelo optimistično. Koliko znanja ima in koliko jezikov se uči. Potem smo se odpravili do parfumerije, kjer smo preizkusili vsa možna eterična olja. Sledila je vožnja z ladjico po Nilu na otok, kjer smo si ogledali življenje iz časa faraonov in replike Tutenkamnove grobnice.
Faraon Tutankamon je danes najbolj znan po svoji nedotaknjeni grobnici v Dolini kraljev, ki jo je odkril angleški arheolog Howard Carter.
Popoldan smo preživeli na grafološki delavnici in ob barvanju papirusov, kar je bilo sproščujoče. Zabavno je bilo barvanje predvsem tistih s Tutankamnovo masko.
V starem Egiptu so maske zelo veliko uporabljali, vendar na drugačen način kot v današnjih časih, ko si fizične maske nadenemo le za praznik Pust. V starem Egiptu so bile še zlasti pomembne za verske običaje.
Maske so bile izdelane zelo skrbno in natančno. Ponavadi so bile iz zlata, čeprav so stari Egipčani veliko bolj cenili zlitino zlata in srebra. Za oči, nos, usta, ušesa, obrvi in brado maske so uporabljali drage in poldrage kamne.
Najlepši primer visoke zahtevne umetnosti izdelovanja mask je posmrtna Tutankamonova maska. Maske določenih bogov so predstavljale srečo, saj naj bi s svojo prisotnostjo varno popeljale pokojnikovo dušo po reki Onostranstva v sodno dvorano in iz nje preko mnogih nevarnih sfer do nebes, seveda če so si pokojniki to tudi zaslužil.
Z maskami pa so izganjali tudi bolezni; take maske so morale imeti še bolj poudarjene oči, saj jih je duh tako že od daleč opazil in se umaknil. To je lahko tudi eden od vzrokov, zakaj so faraoni in kraljice imeli močno obrobljene oči.
Stari Egipčani so vsak dan nosili maske in drugo okrasje neprecenljive vrednosti. To jih je naredilo še bolj skrivnostne in lepe.
Večerjali smo ob Nilu, kjer smo lahko občudovali trebušne plesalke in vrteče derviše.
naslednjič obisk Egiptovskega muzeja
