Ko pomislimo na hmelj, pomislimo na Spodnjo Savinjsko dolino. Zato je tudi prav, da je hmelj in z njim povezano pivovarstvo dobilo svoj osrednji muzej prav na tem koncu Slovenije, natančneje v Žalcu. Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije tako predstavlja srce hmelja in piva, prireditve, kot so postavljanje hmeljevk, hmeljarski ‘likof’, pohod po hmeljski poti in vsakoletni izbor hmeljskega starešine in hmeljske princese, ter številne točke po dolini, ki so del muzeja in predstavljajo njegovo ogrodje. Vstopno-informacijske točke po šestih občinah Spodnje Savinjske doline podrobneje prikazujejo življenje ljudi, ki s hmeljarstvom živijo. Ravno zato tudi ime ‘ekomuzej’: muzej, ki je vpet v okolje in povezan z ljudmi, ki živijo v okolici. Ali kot pravijo sami: zakaj bi celo hmeljarsko kmetijo ‘znosili’ v stavbo muzeja, če jo lahko ohranimo in vam jo pokažemo v svojem naravnem okolju. Tako je moč hmeljarstvo spoznati na neposreden in zanimiv način.
Muzej v bivši sušilnici
Osrednji muzej, ki je v prostorih bivše sušilnice hmelja v Žalcu, je urejen v pritličju in štirih nadstropjih. Obiskovalec v njem spoznava številne hmeljske predmete ter orodja za pridelavo in obdelavo hmelja, škropilnice ter prehrano, oblačila, običaje, načine preživljanja človeka, ki se je ukvarjal s hmeljem. Seveda pa ob tem ves čas opazuje stavbo, ki je že od nekdaj neposredno povezana s sušenjem hmelja. Pa začnimo kar pri tej zgodbi.
Ko smo se z dvigalom peljali proti četrtemu nadstropju, je Nataša Gaber Sivka, vodja projekta ekomuzeja, ki nam je muzej tudi predstavila, povedala, da se nahajamo v enem izmed nekdanjih jaškov, kjer se je sušil hmelj. V enem izmed štirih jaškov so namreč uredili dvigalo, drugega pa so obnovili, tako da so vidne police, kjer se je sušil hmelj. Velikost orjaškega jaška si je najlažje predstavljati, ko iz četrtega nadstropja zreš proti pritličju. Kako težka so dela, povezana s hmeljem, vedo vsi tisti, ki so delali v tovrstnih sušilnicah. Najprej je bilo treba ves hmelj dvigniti na vrh stavbe. Sprva so za to uporabljali škripec, kasneje pa so jim delo olajšala dvigala. Nato ga je bilo treba razporediti enakomerno po policah v sušilnicah ter vsake toliko časa premešati. Hmelj je potoval od police do police, dokler ni posušen dosegel zadnje police. Od tam je romal v vreče različnih velikosti ter seveda do pivovarjev doma in po svetu. Da se je hmelj ustrezno posušil, je poskrbela peč, na katero so ves čas primerno kurili.
V četrtem nadstropju so poleg orodij za obdelavo zemlje na ogled številni drugi predmeti, izdelki, fotografije, priznanja, ki so povezana s hmeljarstvom. Zbirka je bila zbrana s pomočjo družin, ki živijo s hmeljem, ter njihove dokumentacije, fotografij, spominov. Tako so na ogled štange, po katerih se ovija hmelj, maček, s katerim so si pomagali pri ruvanju štang, košare, v katere so nabirali hmelj. Predstavljeni so tudi pomembni možje, ki so povezani z razvojem hmeljarstva v Savinjski dolini. Začetki sodobnega hmeljarstva v Savinjski dolini segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko je prvi hmeljski nasad zasadil Janez Hausenbichler.
Veliko dela s hmeljem
Dela, povezana s hmeljem, potekajo čez vse leto. Hmelj potrebuje namreč ogromno nege, vzdrževanja in škropljenja. Da so kmetje prenesli težko fizično delo, so potrebovali krepko malico. Katja Fajič iz TIC Žalec ter Ilona Stanko iz ZKŠT Žalec sta povedali, da je hmeljarska malica vsebovala kuhane kumarice s krompirjem, stročji fižol in če se je izšlo, je bilo vse skupaj zabeljeno z ocvirki. Dela, ki so zahtevala več ljudi, so se pričela poleti z obiranjem hmelja. Takrat so v Savinjsko dolino prišli številni sezonski delavci z vseh koncev Slovenije, pa tudi iz Hrvaške. Vsaka kmetija je potrebovala vsaj 15 ljudi, ki so pomagali pri obiranju. Število prebivalcev se je v tem času v dolini povečalo za nekaj tisoč ljudi. Ponavadi so bili to ljudje iz socialno šibkejšega sloja, ki so se jim zdele hiše in ceste v dolini zelo velike. Nekateri so vse svoje imetje prinesli v culah, domov pa odnesli nekaj zaslužka. Ali pa za vedno ostali v dolini, se poročili in imeli otroke. Danes ni več veliko sezonskih delavcev, pridne roke so namreč zamenjali stroji.
Degustacije piva
V muzeju se predstavljata tudi dve največji slovenski pivovarni. Na ogled so vsi njihovi sedanji in nekdanji izdelki, še najbolj zanimivo je pogledati stare pivske steklenice ter njihovo podobo skozi čas. V stavbi so tudi učilnice, trgovinica s spominki in degustacijski prostor, kjer je mogoče poizkusiti pivo ter zeliščni napitek. Predstavlja pa se tudi Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, ki raziskuje, svetuje in izobražuje na področju hmeljarstva, pivovarstva ter pridelave zdravilnih in aromatičnih rastlin. Razstavljeni so številni keramični vrčki, kozarci in steklenice piva ter znamke z motivom hmelja. Obiskovalci si lahko ogledajo tudi posnetke zanimivih pripovedovanj ljudi, kako se je včasih obiralo.
Muzej je v zimskem času odprt ob petkih od 16. do 18. ure in ob sobotah od 10. do 12. ure ter kateri koli dan po predhodnem dogovoru za skupine na TIC Žalec: 03/710-04-34, med poletjem pa bo muzej odprt še več dni v tednu za vse obiskovalce. Lahko pa jim tudi pišete na info@ekomuzej-hmelj.si oz. si ogledate njihovo spletno stran: www.ekomuzej-hmelj.si.
Tako so zgodbe o življenju hmeljarjev nekoč in danes ter orodja, povezana s hmeljarstvom, ponovno zaživela in bodo živela še za naše zanamce. Kot zanimivost naj omenimo tudi to, da je bil muzej (obnova stare sušilnice in postavitev razstavnih eksponatov) izveden v rekordnem času od julija do konca novembra leta 2009. Vsekakor so poleg dobrega načrtovanja, strokovnih sodelavcev ter podjetij pri tem imela ključno vlogo finančna sredstva, ki so jih pridobili tudi iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
