Ena največjih zmot današnjega časa!

0
297

Ljudje smo radovedna bitja. Iščemo resnico. Iščemo cel kup resnic. O življenju, o naravi, o vsem, kar nas obdaja. In to že od vsega začetka, odkar človek hodi po tej ljubi Zemlji. In ko človek misli, da je o določeni temi odkril dokončno resnico, začne v to resnico verjeti. Jo sprejme za svojo resničnost in to »resnico« začne prenašati iz roda v rod. »Resnica« postane splošno znana in sprejeta …

 

Vsi pa vemo, da smo ljudje bitja, ki se lahko tudi zmotimo – naredimo napako. Zato je zgodovina polna primerov, ko je bila določena splošno znana in sprejeta »resnica« v resnici zmota. Vsi ljudje so v določenem obdobju verjeli, da je Zemlja ravna plošča in da je središče vesolja. Danes bi se vam še otrok nasmejal, če bi mu rekli, da je temu tako. Z nasmehom na ustnicah bi vas peljal k računalniku in vam na Google-u pokazal, kako izgleda Zemlja … Zgodovina je polna takšnih zmot. Na vseh področjih človekovega življenja.

 

Kaj pa danes, v dobi, ko je znanost na višku (saj pravzaprav je bila znanost vedno na višku, vsaj znanstveniki so vedno tako verjeli)? Živimo mogoče ljudje danes v kakšni zmoti? Verjamemo mogoče v kakšno »resnico«, ki ni »prava resnica«? Verjamemo mogoče v kakšno zmoto? Kaj mislite?

 

Zagotovo jih je kar nekaj. Ena izmed njih – naših zmotnih resnic – ki jim verjamemo, pa je tako velika in tako grozen učinek ima na življenja ljudi, ki ji verjamejo, da ne morem mimo nje. Enostavno vam moram povedati, za kaj gre. Da preverite pri sebi, če mogoče tudi vi niste žrtev neresnice, o kateri govorim. In veste, kako se imenuje?

 

Njeno ime je naslednje: »Zdaj SI ME pa tako … (razjezil, prizadel, užalil …)«. Naše prepričanje, da našo jezo, žalost, užaljenost ali katero koli drugo čustvo povzroči nekdo drug, s svojim dejanjem. To je največja laž današnjega časa. Neresnica, zaradi katere ogromno ljudi doživlja neprijetne občutke užaljenosti, jeze, nemoči … Ljudje, ki verjamejo, da jih lahko razjezi nekdo drug, otrok, partner ali sodelavec v službi, zaradi tega svojega zmotnega prepričanja nimajo nadzora nad svojimi čustvi. Jezni, žalostni ali užaljeni so takrat, ko se tako odloči nekdo drug. In to ni prijetno. Zaradi tega, ker verjamejo tej zmoti, življenje preživljajo kot žrtve drugih ljudi, pa čeprav je to samo navidezna resnica.

 

Prava resnica se imenuje: »Zdaj sem se pa odločil, da sem jezen, žalosten, prizadet…!« Svoja čustva ob določenem dogodku – frustraciji – ustvarimo sami, s svojimi mislimi, ki jih izberemo v trenutku takoj po dogodku. Ker naša čustva nastanejo iz naših misli. To je zelo pomembna in zelo dragocena resnica, s pomočjo katere si lahko življenje spremenimo v radostno in nadvse prijetno bivanje. Seveda, ko se jo naučimo razumeti in uporabljati v svojem vsakdanjem življenju.

 

Recimo, da se naš otrok vede tako, kot nam v določeni situaciji ni všeč. Mogoče je počečkal sveže prepleskane stene v dnevni sobi ali razbil šipo … Naslednje, kar se zgodi takoj, v delčku sekunde po tem dogodku, je naša misel. In svoje misli izbiramo sami. Pa kar koli se dogaja okrog nas. In ta misel ali več misli, ki jih zavestno ali na nezavedni ravni izberemo v tem trenutku, je seme ali temelj za občutek, ki bo nastal. Občutek nastane iz misli, ki smo jo izbrali mi. Ne pa iz dejanja, ki ga je storil nekdo izven nas.

 

In občutek, ki nastane na osnovi naše misli, ki smo jo izbrali, je seme ali temelj za naše dejanje. Od naše misli, ki smo jo izbrali, je odvisno, ali bomo po dogodku kričali na koga, ali bomo celo udarili, ali pa bomo popolnoma umirjeno povedali, kar se nam v tistem trenutku zdi potrebno.

 

Kaj pravzaprav sporočimo svojemu otroku, ko mu izrečemo naslednjo trditev: »Zdaj si me pa tako razjezil, razžalostil …!« To, da smo mu povedali nekaj o svojem čustvu, ki ga doživljamo, sploh ni pomembno. Pomembno je skrito sporočilo. Svojemu otroku smo sporočili, da je on tisti, ki je v nas povzročil občutek jeze. Da mi sami nismo imeli izbire, da je on izbral naš občutek. Kar pa je daleč od prave resnice.

 

In s tem sporočilom prenašamo zmoto na svoje otroke, poskrbimo, da gre iz roda v rod. Naš otrok, ki se je naučil logičnega razmišljanja in ki nima popolnoma nobenega razloga, da nam ne bi zaupal in verjel, začne verjeti, da tudi on v podobnih situacijah ne bo imel možnosti izbire. Da bo občutek jeze ob določeni situaciji neizogiben, da ne bo možna druga – boljša izbira.

 

In tako bo razvil miselno navado (prepričanje, vedenjski vzorec), postal bo ujetnik pogojenega ustvarjanja misli na nezavedni ravni. Ob določenih, podobnih dogodkih, ki jim bo priča v svojem življenju, bo svoje misli izbiral avtomatsko, na nezavedni ravni. Ne bo vedel, da bi lahko zavestno izbral misli, ki bi bile v skladu z njegovimi vrednotami in njegovim bistvom – misli, ki bi vodile k prijetnim občutkom in pravim dejanjem. In krog prenašanja zmote je sklenjen.

 

Če pa poznamo pravo resnico o nastajanju naših čustev in ob prej omenjenem nam neljubem dogodku (ko je otrok »poreden« …) izrečemo trditev: »Zdaj SEM SE pa odločil/-a, da sem jezen, žalosten …«, pa je skrito sporočilo bistveno drugačno. Otroku še vedno povemo, da smo jezni ali užaljeni, istočasno pa mu sporočimo, da smo svoje čustvo izbrali sami. Sporočimo mu, da bo v podobnih situacijah tudi sam lahko izbiral svoja čustva z izbiro ustreznih misli in njegovo življenje bo zaradi tega potekalo čisto drugače. Otrok bo svoboden. Njegova čustva ne bodo odvisna od tega, kaj bo storil ali ne – nekdo iz njegovega okolja, ampak bo svoja čustva izbiral sam, z zavestno izbiro svojih misli, pa kar koli se bo dogajalo okrog njega.

 

Zato, dragi starši, razmislite o teh zelo pomembnih informacijah o možnosti zavestne izbire svojih misli in posledično čustev. Ne samo zaradi sebe. Tudi in predvsem zaradi svojih otrok. Ker življenje ljudi, ki se naučijo zavestne izbire svojih misli, čustev in dejanj, je popolnoma svobodno, polno radosti. Če želite svojim otrokom takšno življenje, obstaja samo en način – zavestne izbire misli jih lahko naučite samo s svojim zgledom.