Sedela sem ob oknu in zrla v sivo zaspano mesto. Po licu so mi tekle hladne solze. Bile so mrzle, skoraj ledene. Občutek sem imela, kot da me vsaka posebej zareže globoko v notranjost. Polzele so tako hitro kot dežne kapljice po oknu v največji nevihti. Vsak najmanjši šum je v meni prebudil strah in trepet. Ob misli nanj mi je šlo na bruhanje. Samo čakala sem. Čakala, kdaj se bodo odprla velika siva vrata. Čakala sem, kdaj bo prišel in mi zopet primazal klofuto. Izpod omare sem potegnila staro zaprašeno tehtnico. 35 kilogramov. Stradam. Moje telo je stradalo. Še bolj pa moje srce. Lačno je bilo topline in ljubezni. Za en sam objem sem bila takrat zmožna ubijati.
Vrata so se počasi začela odpirati. Njihov škripajoč zvok je bil kot kričanje nemočnega otroka. Kakor moje kričanje, ko je v sobo vstopil on. Vrata so se odprla. Zastal mi je dih, on pa se mi je nesramno smejal v obraz. »Tukaj imaš,« je rekel s hladnim glasom in mi pod nos pomolil kos kruha in skodelico mleka. Oči so mi zasijale. Skoraj sem se zadavila, ko sem goltala suh, polnozrnat kruh. On pa ni rekel nič, le mirno je zapustil sobo.
Vse to se je ponavljalo iz dneva v dan. Lastni oče me je imel kot najbolj divjo žival zaprto v hladni sobi. Postala sem zagrenjena. Od živahne deklice, ki se je še pred letom dni sprehajala skupaj z mamo po parku, je ostalo le telo. Prazno telo brez duše in srca.
“Mama, zakaj si me zapustila?” To so bila večna vprašanja. “Zakaj je odšla? Zakaj? Zakaj?” Ob teh vprašanjih so moje oči napolnile solze. Ja, solze. Te so bile edina topla stvar v mojem življenju. Vse drugo …, ah …, ni vredno omenjati.
Bil je zaspan ponedeljek. Skozi okno sem opazovala vrstnike, ki so veselo odhajali v šolo, jaz pa sem osamljena čepela ob oknu. Razmišljala sem o mami in se spraševala, zakaj je ta usoda doletela ravno mene. Preklinjala sem voznika, ki je na cesti zbil mojo mamo. Takrat je zaradi poškodb umrla. Prisiljena sem bila, da se preselim k očetu. Sprva je bil zelo prijazen, nato pa sem začela dobivati občutek, da name ne gleda več kot na hčer. Imela sem prav.
Neke noči, ko je domov prišel pijan … me je spolno zlorabil. To so bili najbolj umazani trenutki mojega življenja. Gnusil se mi je. Na bruhanje mi je šlo. Takrat sem želela pobegniti, a mi ni uspelo. Od tistega dne naprej sem zaklenjena v mrzli, mračni sobi. Kje je bila tu pravica? Ni je bilo!
Takšno je bilo Majino življenje, odkar je umrla njena mama. Takrat so skrbništvo dodelili njenemu očetu. Maja kot otrok ni imela stikov z njim, saj se zanjo ni brigal. Ko je mama uboge Maje umrla, pa se je kar naenkrat pojavil. Seveda s svojimi umazanimi nameni. Že ko jo je prvič videl, je natanko vedel, kaj bo z njo.
Majino najstniško življenje se je s tem, ko se je preselila k očetu, končalo. Postala je suženj, sosedje pa, kot da jim ni mar, niso storili ničesar. Maja je v sobi trpela in prestajala ter bila deležna fizičnega in besednega nasilja, dokler ni imela neka soseda dovolj. Poklicala je policijo in povedala, da iz hiše prihajajo čudni kričeči zvoki. Policija je sicer prišla, a za drobno Majo je bilo prepozno. Našli so jo v sobi v mlaki krvi. Bila je izstradana, umazana, zlorabljena. Komaj 14-letna deklica je morala na oni svet. Njeno življenje se je končalo. Oče je sicer končal v zaporu, a kaj ko je Maja umrla. Ni ji bilo pomoči.
Ko je policist iztegnil Majino roko, je v njej zagledal s krvjo prepojen listek. Vzel ga je in ga glasno prebral: »Ali je to pravično?« Vsi so umolknili. Nekaj časa je bila tišina. Iz drugega konca sobe se je zaslišal le tih glas, ki je odgovoril: »Ne, ni pravično.«
Valentina Sevčnikar, 9. c
OŠ POLZELA
