Ernesto Cardenal, 1925, Nikaragva

Ko neke zvezdne noči zreš v neizmernost vesolja,
ne misli na svojo majhnost in neznatnost,
ampak na svojo veličino. Človekov duh je namreč
mnogo večji od tega vesolja. Zavest vesolja smo.
In utelešenje Besede v človekovem telesu pomeni
njeno utelešenje v celotnem kozmosu.
(Sodobna španskoameriška poezija, Cankarjeva založba, 1994)