Bila je huda zima in ptice je močno zeblo. Zbrale so se, da bi si kako pomagale. Sklenile so, da bo treba prinesti šibje in zakuriti.
Po šibje pe ni šla rada nobena izmed njih. Začele so se prepirati. Samo sova je molčala in jih poslušala. Nazadnje pa reče:
"Jaz bom šla po šibje, če mi vsaka izmed vas da po eno pero."
Ptice ji z veseljem dale, kar je zahtevala. Sova si je iz njihovega perja napravila debel, topel kožuh in odletela. Ptice so jo čakale in čakale. Sove pa ni bilo od nikoder. To jih je tako razjezilo, da je več ne marajo. Če jo kje zagledajo, jo še danes preganjajo.
(Ferdo Godina: Siničke v škornju,Mladinska knjiga, 1987)
