Lansko leto je pri založbi Blodnjak, v zbirki Nit, izšla knjiga brazilskih ljudskih pravljic z naslovom Krakajoči papagaj. Knjigo je iz italijanščine prevedla knjižničarka Špela Pahor iz Pirana. Letos je v tej zbirki izšla nova knjiga z naslovom Mesečeva vila, pravljice pa so iz ljudske tradicije prebivalcev daljnih Filipinov. Ob izidu knjige sem prevajalko prosila za pogovor.
Tanja: Špela, kaj te je pri pravljicah, ki jih je zbrala Francesca Lazzarato, tako pritegnilo, da si jih poslovenila?
Špela: Na te pravljice sem naletela v tržaški knjigarni, pritegnil me je naslov zbirke Le fiabe del mondo. Urednica zbirke je italijanska mladinska pisateljica Francesca Lazzarato iz Rima, ki je bila deset let zaposlena v založbi Mondadori. Iz različnih virov je zbrala ljudske pravljice iz vseh koncev sveta: brazilske, filipinske, nigerijske, židovske, senegalske, egipčanske, albanske, poljske, magrebške, kurdske in tako dalje. V zbirki je zastopanih 14 različnih ljudstev. Kot etnologinjo me zanima tudi ljudsko pripovedništvo, tako da sem se odločila, da bom pravljice prevedla, saj takih v slovenščini še nimamo. S prevodom bodo dostopne tudi slovenskim bralcem, tako odraslim kot otrokom.
Tanja: Kot si povedala, je Francesca Lazzarato objavila pravljice različnih ljudstev v italijanskem jeziku. Veliko njenih knjig je dostopnih tudi v naših knjižnicah, predvsem v Kopru, Izoli in Piranu, tako da z njimi ni težko priti v stik. Kako pa si stik navezala s samo avtorico in kako je sprejela slovensko izdajo svojih del?
Špela: Res je, da je nekaj knjig iz zbirke Le fiabe del mondo dostopnih v naših knjižnicah, še zdaleč pa ne vse. Francesca Lazzarato sicer piše pravljice, pesmice in uganke za otroke, ampak mene je bolj zanimalo ljudsko pripovedno izročilo, ki ga je objavila. Nekaj teh pravljic sem prevedla že skoraj deset let tega. Pošiljala sem jih na Radio Študent, ki je vsako leto objavil razpis za prevode doslej še neobjavljenih ljudskih pravljic. To je bilo v okviru njihovega projekta Za dva groša fantazije. Tako da je nekaj teh prevodov šlo tudi v eter. Potem pa sem si rekla, zakaj ne bi prevedla celotne zbirke. Ko sem končala prevod prvih štirih knjig, sem nekaj let iskala založbo, ki bi to objavila. Vse velike založbe so se izgovarjale na slabe čase. Pisatelj Bojan Meserko, ki upravlja majhno založbo Blodnjak, pa je bil toliko pogumen, da mi je omogočil objavo prevodov v zbirki Nit.
Francesco Lazzarato sem našla s pomočjo tržaške ilustratorke in pisateljice Nicolette Costa, saj sem prevedla tudi dve njeni slikanici, ki sta izšli pri založbi Lepa beseda, ureja jo prevajalka Amanda Mlakar. Ko so bile pravljice že prevedene in sklenjen dogovor z založnikom Meserkom, sem Francesco Lazzarato morala še prositi za dovoljenje za objavo v slovenščini. Bila je presenečena in vesela in ko je slišala, v kako majhni nakladi bodo izšle, tudi ni zahtevala nekega visokega honorarja. Pogodbo za prenos avtorskih pravic pa je prevedla moja nečakinja Brina Beškovnik.
Tanja: Pri obeh knjigah, tako pri Krakajočem papagaju kot pri Mesečevi vili, je sodelovala ista ekipa: ti kot prevajalka pravljic, ilustratorka Laura Ličer ter dr. Tea Štoka, ki je prevedla poučno spremno gradivo. Ste sodelovale že prej ali pa ste združile svoje moči prav pri teh dveh knjigah?
Špela: Teo sem poznala že prej in sem jo prosila za prevod spremne besede, ker je veliko bolj vešča italijanskega jezika kot jaz, saj je tudi predavala na oddelku za romanske jezika na FF v Ljubljani. Z veseljem je pristala na sodelovanje, za kar smo ji lahko vsi zelo hvaležni, saj je vse delo opravila prostovoljno. Lauro Ličer pa je našel Bojan Meserko in mislim, da ne bi mogel bolje izbrati. Tako da smo kar dobra ekipa in upam, da bomo sodelovale še naprej.
Tanja: Laura Ličer zelo živo vplete pravljice v svoje ilustracije. Se vnaprej dogovorite, katere pravljice naj ilustrira ali se po prebiranju pravljic sama odloča, katero pravljico bo ilustrirala?
Špela: Lauri pošljemo besedila in ko jih prebere, se sama odloči, katere bo ilustrirala. Založnik pa je predlagal, naj bi bilo ilustracij sedem. Tako ima vsaka druga pravljica svojo ilustracijo. Bralcem bi rada še povedala, da bo razstava originalnih ilustracij iz te knjige na ogled v izolski knjižnici od oktobra do decembra 2013, še prej pa najbrž tudi na mladinskem oddelku koprske knjižnice. Želela bi si, da bi se našel prostor tudi za razstavo v Piranu in Luciji.
Tanja: Kot etnologinja in pravljičarka dobro poznaš slovenske ljudske pravljice. Filipini so bili dolgo časa pod španskim kulturnim vplivom. Si opazila kakšno podobnost med našimi in filipinskimi pravljicami?
Špela: Filipinske pravljice so res nekaj posebnega, saj izhajajo iz čisto drugačne kulture. Govorijo pa o stvareh, ki zanimajo vse ljudi na svetu: o tem, kako je nastal svet, kako sta nastala prvi mož in žena, od kod živali, rastline, zvezde, planeti, zakaj je nebo tako daleč od zemlje, od kod mavrica in podobne stvari. Posebne so tiste, ki razlagajo na primer, kako so nastali Filipini, zakaj imajo Filipinci rjavo polt, zakaj se plemena vojskujejo med seboj, zakaj so ljudje postali lovci na glave. Te so bolj vezane na specifično okolje in kulturo. Potem so še zgodbe o živalih, pa take, ki šibajo človeške napake, kot je objestnost. Res so pestre in raznolike in zelo posebne.
Tanja: Pravljice pripoveduješ tudi otrokom iz vrtcev in šol. Kako otroci sprejemajo pravljice iz drugih dežel?
Špela: Izhajam iz izkušenj, ki jih otroci že imajo: pogovarjamo se o tem, kako oni živijo, pa kaj recimo gledajo na TV ali pa kaj so že slišali od staršev ali vzgojiteljic in učiteljic. Nato jim skušam približati drugačen svet, tako da se pogovarjamo, kako posebna je neka dežela, na primer, da so Filipini sestavljeni iz tisočih otokov ali da so v Braziliji ogromni pragozdovi in velike reke. Potem predstavim še živali, ki tam živijo. Pripovedujem tudi o ljudeh, ki živijo drugače kot mi. Šele ko osvojijo nekaj pojmov, nadaljujem s pravljicami.
Tanja: Si se morda že lotila prevajanja nove knjige oziroma si jo morda celo že prevedla?
Špela: V celoti sem prevedla še nigerijske in židovske pravljice, Tea pa je prispevala prevod spremne besede. Danes sem Lauri poslala nigerijske pravljice, ki bodo izšle najbrž že pred novim letom, židovske pa na pomlad. Prevedenih imam nekaj senegalskih, albanskih in egipčanskih pravljic, drugo me pa še čaka, ampak počasi bo šlo. Vsak dan malo. Bojan Meserko se je odločil, da bo izdal vse, kar je tudi smiselno, saj se tako zaključi zbirka kot celota. Seveda sem mu za to potezo zelo hvaležna.
Tanja: Ukvarjaš se s številnimi rečmi, si bibliotekarka, etnologinja, katehehstinja. Med drugim v izolski knjižnici skrbiš za razstave in pripoveduješ pravljice na pravljičnih urah. Skupaj z novinarko Radia Trst A, Loredano Gec, pripravljaš priljubljene oddaje Istrska srečanja in ne poznam Pirančana, ki ne bi prebral vsaj ene tvojih knjig Srečanja v Piranu in Srečanja v Piranu 2. Kje najdeš čas za vse svoje aktivnosti?
Špela: Imam srečo, da sem v taki službi, ki jo rada opravljam in se nekako nadaljuje tudi v mojem prostem času. Tako na primer pravljice, ki jih prevedem doma, pripovedujem otrokom v knjižnici. Z Loredano Gec sva kar nekaj let lepo sodelovali, trenutno pa imava malo pavze, tako da imam čas za druge stvari. Sicer pa nimam drugih obveznosti in lahko čas posvečam stvarem, ki me veselijo.
Tanja: In še zadnje, malce provokativno vprašanje: lahko pričakujemo tudi kakšno tvojo, avtorsko pravljico kdaj v prihodnosti?
Špela: Mislim, da za to nimam daru. Tako kot nimam pisateljske žilice. Sicer sem si nekaj zgodbic izmislila, ampak res niso nič posebnega. Nekoč sem pripovedovala nekemu otročku v knjižnici, ki mi je podajal različne igračke in hotel, da mu o njih pripovedujem. Vse skupaj sem povezala v zgodbico, pa je bil zadovoljen. Potem sem si jo tudi zapisala, moje znanke so jo tudi prevedle v kar nekaj jezikov, celo nekaj ilustracij je nastalo, ampak do objave ni prišlo.
Tanja: Najlepša hvala za tvoje odgovore in veliko uspehov pri tvojem delu.
Špela: Hvala tebi, Tanja. Moram pa povedati še to, da je bila poleti v Izoli na obisku filipinska delegacija. Gospod Dušan Ambrož, predsednik društva Izolani, je na sprejemu v Manziolijevi palači članom delegacije predstavil knjigo, ki je bila takrat še v PDF obliki. Vsi so bili prijetno presenečeni in veseli, da so našli filipinske pravljice v slovenskem jeziku v tako majhnem kraju, kot je naša Izola. Tega se pač res niso nadejali. Gospa, ki ima založbo v Manili, je obljubila pomoč, podporo je zagotovil tudi konzul Jože Kastelic. Njemu bomo tudi poslali en izvod za spomin. Gospodu Dušanu pa sem zelo hvaležna za prijazno predstavitev knjige.
Pogovarjala se je Tanja Albreht, Mestna knjižnica Piran
