KNJIŽNA NOVOST ZALOŽBE MODRIJAN
Prevod Uroš Kalčič
Spremna beseda Marko Trobevšek
Poučevanje je več kot le doseganje točk in dobrih ocen. Sploh, če imaš dobrega učitelja
http://www.modrijan.si/knjigarna/knjiga.php?c=450
O knjigi
Učitelj – Frank McCourt – v knjigi pripoveduje, kako je v zvezi s poukom književnosti hitro prišel do nekaterih spoznanj, ki v šoli še niso nujno samoumevna – da
je branje literature notranje doživetje in da učilnica za kaj takšnega ni najprimernejši kraj, da bralno izkušnjo odločilno oblikuje življenjska izkušnja, da pouk literature zahteva sproščenega, odprtega in razgledanega učitelja, ki jo pozna in ima do nje oseben odnos, da je nujno nekaj pobude prepustiti učencem in upoštevati njihove odzive, kakršnekoli že, da ne gre brez spontanosti … in da ne nazadnje učenci, kot tudi nihče drug, niso dolžni uživati v nekem delu niti zanimati se za tisto, čemur sam pravi ›deeper meaning‹ (globlji pomen) in česar se iz svojih šol spominjamo po antologijskem vprašanju, kaj je pesnik hotel reči. McCourt priznava, da se je moral v razredu zmeraj zabavati, kar mogoče zveni neresno in sebično, vendar je po drugi strani jasno, da je tak učitelj bolj človeški in manj šolski, bolj življenjski in manj duhamoren, skladnejši z duhom same literature. Morda to ni malo in morda bi se morala šola, v kateri ›življenjskost‹ in ›človeškost‹ nista samoumevni, itak več učiti od literature.
McCourtova knjiga spominov – ki je pričevanje, a tudi leposlovni izdelek – je polna pomislekov, včasih tragična. Njena zasluga je tudi v tem, da odseva razmere v javnem šolstvu enega najbolj razvitih izobraževalnih sistemov, in to tako rekoč v naši sodobnosti, v drugi polovici dvajsetega stoletja – drugače rečeno, spodbuja nas k razmišljanju o javni šoli našega časa in v našem prostoru. Dragocena je kot doživeta in neolepšana zgodovina šolstva, in sicer njegovega vitalnega dela, ki v diskusijah o izobraževanju ostaja sramežljivo zastrt. Del te neolepšane zgodovine je sam ›učitelj v stiski‹, ki ne vidi prek meja svojega predmeta, ki ne premišljuje veliko o učiteljskem delu in njegovih ciljih, vsaj ne na splošnejši ravni, niti o zgodovinskem in političnem smislu , ki v drugi polovici dvajsetega stoletja določa okvir njegovemu delovanju.
povzeto po: Marko Trobevšek, Učna leta Franka McCourta
To ni le knjiga-učbenik za tiste ZA kot tudi tiste PRED katedrom (in tudi kakšen politik bi v njej našel marsikaj koristnega), ampak tudi svojevrstno posvetilo vsem učiteljem tega sveta.
O avtorju
Frank McCourt se je rodil leta 1930 v New Yorku. Štirileten se je z družino preselil na Irsko, devetnajstleten pa se je vrnil v Ameriko, kjer se je nekako našel – najprej v poklicu in pozneje, pri petinšestdesetih, v literaturi. Njegovo najbolj znano delo je Angelin pepel (Angela’s Ashes, 1996; slov, prev. 1998), spominska pripoved o revnem otroštvu na Irskem, za katero je leta 1997 prejel tudi Pulitzerjevo nagrado. Zgodbo Angelinega pepela nadaljuje v pripovedi Vešda (‘Tis, 1999), kjer se osredotoči na čas po preselitvi v Ameriko. V Učitelju (Teacher Man, 2005) je življenje povezal s kariero, saj je v njem razkril svoje nekonvencionalne, a zelo učinkovite metode tridesetletnega poučevanja na newyorških javnih šolah.
