Jutro.
Ne razmišljam več, kaj si želim, skoraj ne več.
Ne oziram se več naokoli.
Vse večkrat se ujamem, kaj vse imam.
Slišim petje ptic, opazim, kako ponovno zbirajo vejice za gnezdo.
Slišim teči potok v gozdu.
Opazujem brezskrben spanec psa po jutranjem sprehodu.
Opazujem, kako lepa je tišina – na to me opomni vnuček.
Opazujem zdrava otroka in radost v njiju.
Opazujem sebe.
Opazujem naju.
In sem spokojna.
Misel Gordane Hudolin
