Deliva si vlažno klop na Bevkovem trgu.
In kaos v glavi, kako izpeljati življenje do konca,
po tem, ko ga prezgodaj narobe obrneš
in nad njim izgubiš moč.
Njena zasnežena polt, lasje, gibi,
kot bi se izluščila
iz sibirske lisice.
Vetrnice v očeh,
dolgi peclji prstov;
bolj primerni za dotik klavirskih tipk ali lanene kože jezera,
ne pa straniščnih školjk in umivalnikov na javnem WC-ju
avtobusne postaje, kjer dela na črno kot čistilka.
Mož pijanec in brezposelna baraba, z odprto kartoteko na policiji
zaradi nasilnega vedenja;
dva otroka, fant in punca, osem in pet.
Zdaj sta na varnem,
pri moji materi na Madžarskem,
pove na način,
kot bi naznanila edino dobro novico svojega klavrnega obstoja.
Socialna služba ji diha za vrat že od prve prijave sosedov,
vendar ona se vsakokrat vrne k njemu.
Otrokoma rada kuham v svoji kuhinji, ju brišem v
tople brisače,
gledam vedno iste stvari skozi okno.
Še oblaki, se mi zdi,
da so vedno isti.
Njen nasmešek se pojavlja v neenakomernih intervalih,
ko spregovori
o otrocih,
njenih stvareh,
nakitu iz filca in fino mase,
ki ga bo nekoč izdelovala in prodajala
na Art marketu ob Ljubljanici,
na svojem štantu.
Najhuje je bilo tistikrat, ko ji je zlomil ključnico
in prebil desno pljučno krilo.
Tri tedne ni videla otrokovih
spečih obrazov, njunih čokoladnih oči, domačih nalog.
V samopostrežnih trgovinah bi morali namesto kruha
prodajati ročne bombe,
ki ti takšno bedo od življenja eksplodirajo
na milijon kosov.
Samo tako ga lahko pozabiš.
A le da sta otroka na varnem.
Potem pa usodni skok s Solkanskega mosta.
Njena fotografija iz potnega lista v lokalnem časopisu,
članek čez dve strani.
Veliko novinarskega pumpa,
primer v rokah
okrajnih policistov in kriminalistov.
Pregreto zgražanje občanov z utečenimi očesnimi križišči
na TV-ekranih,
prelito z odkimavanjem gospodinjskih glav
na tržnici,
v vrstah za kruh,
pred trafiko s časopisi, češ,
kako lahko odpišeš dva otroka kar tako.
Vendar – brez panike, folk!
Gre samo za pravično porazdelitev moči.
Gre samo za eno od variant, da pozabiš.
Otroka sta itak na varnem.
