GOSPODINJSKI BLUES – Babuška Florika

0
179

To ubogo ženšče je noro.

Praktično živi pred lekarno, pred vhodnimi drsnimi vrati,

s pomečkano polivinilno vrečko od Mercatorja,

v kateri prenaša tudi gobico za pomivanje posode,

plastičen pladenj s karo vzorcem,

zložljiv ribiški stolček.

V svoji vrečki ima celo jedilnico.

 

V tem mestu, ne glede

ali si zaposlen v javnem sektorju ali zasebnem podjetju,

ne moreš, da se ne bi obrnil in pobuljil v njeno pojavo;

z balonastim trebuhom pod bombažno haljico, potiskano z drobnimi rombi,

v škornjih iz pliša,

cepeta okoli svoje osi,

kot bi hotela pogledati v lasten hrbet,

na katerem je v zakompliciranih šifrah zapisano nekaj zanjo zelo pomembnega.

 

Klošarji iz našega mesta jo nagovarjajo z babuško Floriko

in baje prihaja iz kraja v Romuniji,

kjer velja zima za življenjsko pravilo.

 

Sprane oči,

zribane dlani od trideset let težavnega pranja na roke

pri moškem,

ki mu je pralni stroj znanstvena fantastika,

zato se je treba takšnim stvarem spretno izogibati,

če nočeš,

da se ti razpočijo sredi kuhinje in ti totalno zalijejo

življenje.

 

Njena koža ultra rdeča, skoraj vijolična,

tanke, trdno zlepljene ustnice,

kot bi bile vrisane v prazno snov obraza –

mogoče je Florika v resnici lesena babuška,

s pomanjšanimi Florikami v votlem trebuhu,

ki od žalosti zategnjeno cvilijo

in druga za drugo umirajo?

 

Zanimivo,

da ji je vseeno,

če kaj odvržeš v odrabljeno konzervo raguja ob njenih škornjih

ali brezbrižno odideš mimo;

kot bi potrebovala prazno konzervo za totalen brezup,

vozno karto

za dokončen izstop iz življenja,

katerega rok je že zdavnaj potekel.