V za dve številki preveliki pižami
opletaš naokoli po stanovanju
v teatralnem videzu zmedena kakor
Woody Allen
na ustaljeni relaciji kuhinja kopalnica
in se trudiš prežvečiti jutro,
ki ti je bilo na grobo potisnjeno pred nos;
stvar spominja na krožnik z žilavim nagrbančenim zrezkom
od sinoči.
Zaustaviš se pred kopalniškim ogledalom –
zasuk v levo, zasuk v desno,
ploščice ti brezbrižno brizgajo nevidno ledeno vsebino v stopala.
Za trenutek zbrcaš s sebe vsako sled tkanine in se,
zasačena v lastno podobo –
izrezano žensko iz stiropora –
vprašaš, ali je to,
v kar strmiš, isto telo,
v katerem si z nekim Argentincem v študentskih letih prečesala Amsterdam,
sprejela novico o očetovi smrti,
prepleskala otroško sobo v svetlo modro.
Nenadoma zadrgetaš do zadnje kocine na telesu
ob misli,
da moraš še to dopoldne na hčerine pogovorne,
na banko zaradi stanovanjskega kredita,
se soočati s taščo po telefonu zaradi prekuhane slivove marmelade;
pošteno moraš nahraniti ducat inšpektorskih pogledov,
ki te potrebujejo takšno,
ustrezno za predelavo, pakiranje
in trajno zamrznitev.
Še prej pa boš silovito
nekajkrat usekala z leseno krtačo po ogledalu,
ker boš po kosih
nepravilnih oblik in velikosti
laže preoblekla tujko, ki v tem hipu še strmi vate,
kakor bi vsaka druga ženska,
ki ji je preprosto enostavneje razkosavati druge kakor sebe.
