Kot otrok sem pogosto ležala v nedrju plante,
s hrbtom na oparjeni travi
in nono mi je govoril: Povej, kaj vidiš.
Vidim luno, luno, luno! sem govorila in kazala s prstom
gor v briški luft.
Pri štiridesetih trikrat na teden naročim pico s tuno in z rukolo,
ki mi jo dekle iz Halo pice z računom in ohlajeno dostavi na dom.
Medtem ko jo zvita v fotelju živalsko mečem v usta naravnost iz škatle,
buljim v dvignjen parket v kuhinji;
vse zaradi napačne uporabe navodil novega pralnega stroja,
kupljenega z Merkurjevo kartico na dvanajst obrokov.
Nekako mi stvari v življenju ne stečejo na noben način:
vedno dobim zaposlitev za določen čas,
kar pomeni, da nisem nikoli kreditno sposobna.
V ljubezni je že od faksa vse na off, , bi se lahko reklo;
tip je ali poročen
ali ga zaradi patološke navezanosti na mater
resne zveze ne zanimajo.
Nič ne gre v pravo smer,
odkar mi je sošolec iz gimnazije
na vratih telovadnice z gnusom na obrazu zabrusil:
Glupa si in grda ko krava!
Tako še mački ne nalijem, ne da bi polila.
In vsakokrat,
ko v izložbi DZS-ja
uzrem
zadovoljen izraz Jamieja Oliverja na
naslovnici zadnje uspešnice,
me prime,
da bi ga v živo pobruhala
pred njegovo ženo Jules,
snemalcem
in režiserjem oddaje.
Kako lahko
v tistem izi muvingu
spravlja skupaj vse te kao enostavne jedi,
ne da bi mu sredi kuhinje
enkrat spodrsnilo
ali se mu kar koli kakor koli sfižilo?
In to pred ženskami kakršna sem jaz, ki se ji strga,
še preden dojame,
kako sploh delujejo gospodinjski aparati
in druga življenjska pravila brez negativnih stranskih učinkov.
Res pa je,
da kljub zataknjenemu krilu v hlačne nogavice Polzela,
medtem ko zapuščam WC McDonaldsa,
še vedno vidim
luno, luno, luno!
In to je tisto, kar mi je bilo pri sebi nekako zmeraj všeč.
Planta = prostor med trtami
