Se ti že končno zazdi, da si prišla na svoj račun;
splavala iz kredita za avto,
vrgla iz stanovanja nekoga,
ki te je zmerjal z zgubo vsakič,
ko si hlinila nosečnost.
Nekdo je celo popravil dvigalo v tvojem bloku
in že nekaj dni se ni nihče obregnil
ob tvojo ogabno brazgotino
pod desnim očesom.
In ti še kar
praskaš po spominu za mulcem
z vespo;
res je delovalo, kot da ti je takrat pomežiknil
na prehodu za pešce.
Kot kaže,
si si po vseh rokoborbah z
nadležnimi drobtinami
napolitank in čipsa na rjuhah
vendarle izborila spodobno mesto v življenju.
Pustila v zabojniku Karitasa
vso tisto štalo iz poliestra,
zaradi katere ti ni noben uravnovešen tip
z diplomo in izpitom za avto
nikoli pošteno
zatežil.
In na koncu narediš še cel halo v zvezi s svojo
suho kožo na obrazu in bikini depilacijo.
Človek bi rekel, da se zdaj dokončno ceniš.
Potem pride dan,
ko ugotoviš, da se ti je fižol,
ki ti ga je mati pustila na kljuki
vhodnih vrat,
brezbrižno prekuhal,
medtem ko ti še vedno buljiš v žarečo ploščo
keramičnega štedilnika,
najnovejšega debitanta na seznamu tvojega
novega življenjskega stila .
Na TV je neka finalna košarkarska tekma
in dejstvo,
da Olimpija zbija neko češko moštvo,
ne vzbudi v tebi nobene
omembe vredne pozornosti.
Iz dvigala
vstopajo ali izstopajo glasovi,
ki jih ne poznaš,
luščenje barve nad štedilnikom lahko opazuješ
s prostim očesom.
Ker, za vraga, v sebi krvavo dobro registriraš
strah,
da bo z rdečo keramično čakro ugasnila vsakršna moč,
s katero boš še
pred TV dnevnikom
na seznamu današnjih telefonskih klicev
panično iskala kombinacijo številk
točno tistega
suroveža,
ki te bo celo življenje zmerjal z zgubo.
TV novice te bodo počakale.
Novo, samopostrežno življenje te bo počakalo.
