Neko nedeljsko dopoldne,
ogrnjena v sintetično odejico,
na mrzlem kavču iz umetnega usnja.
V sobotni prilogi Dela, kamor sem
lupila čebulo.
Novica me je totalno sesula
in bila sem
makovih oči.
Nad člankom fotografija
njenega telesa,
otrpla mačja trepalnica na pomečkani rjuhi zamrznjenega mleka.
Takoj me je spomnila na Betty Blue,
eno drugo žensko brez lastnega avtomobila,
iz enega drugega
nonsens filma,
kjer to zgubljeno bitje goji tigra v svojem očesu
in si ga na koncu filma
z vilicami iztakne.
Nisem je poznala osebno,
vendar
to sploh ni važno
in jaz se vseeno počutim v ta scenarij nekako vpleteno;
morala bi posredovati v njeno življenje
že prvič,
ona je itak že enkrat umrla;
v tistem kul slovenskem filmu,
z zmedenim stricem,
ki je za kosilo delal samomore,
tipom,
ki je pisal pogrebne govore,
in onim tretjim tipom,
ki je zaklal tri bednike
v rdečem avtomobilu.
Morala bi se vštuliti v tisti bel fičo,
mimo pogrebcev,
režiserja
in glavnega igralca,
in storiti nekaj,
kar koli.
Zdaj je prepozno, mislim,
za koncert z Janice Joplin
na srbske komade,
ki je zaradi,
takratnemu ameriškemu predsedniku nerazumljive stoje na nebu,
tudi umrla.
Zdaj je prepozno, da bi
z njo tolkla
z dolgimi lasmi
ob steklo zraka,
premetavala življenje do fula,
do vretja,
kakor kokto v steklenici,
ki se potem na način
bolečega vodometa v divjem brizgu
dokončno izteče.
Ker itak tudi jaz ne bom nikoli poznala
znamke svojega avtomobila;
bolj verjetno me bo nekdo
nekega dne našel
na z mahom obraščenim
avtomobilskem sedežu
stolčene škode, brez registrske in vrat,
sredi odlagališča
nikogaršnje pločevine življenja.
Tam bom,
pomirjena s sabo in umitih las,
počakala,
da bodo tudi name deževale sončnice.
